Uroš Abram: Dialoški portreti

V stoletjih nakopičene portretne konvencije so danes ustvarjalcem na voljo kot komunikacijski repertoar, ki napolnjuje naš prostor in čas. V seriji portretov sodobnih slovenskih ustvarjalcev Uroš Abram predstavlja njihove podobe kot kolektivne stvaritve, katerih produkcija je podrejena natančno opredeljeni dialoški metodi. V njih se nam razodene nov etos sodobnega “umetnika”, ki je zapustil svoj posvečeni prostor ustvarjanja, da bi ustvarjalni praksi vrnil družbeno odgovornost in umetnosti njeno izgubljeno avro. Abramovi dialoški portreti so nekakšni portraits parlants, govoreči portreti, ki s svojstveno obliko sodelovanja portretista in modela presegajo običajne portretne žanre. Slednje mora avtor upoštevati zato, da bi s podobo zajel in posredoval bistvo portretirančevega bivanja v individualnem in javnem smislu.

Portreti nam spregovorijo o tem, kdo in kaj so danes umetniki, odkar je postmoderna tako radikalno razvrednotila pojem visoke umetnosti in so se ustvarjalci sami odrekli vzpostavljeni podobi umetnika kot družbenega subjekta – poduhovljenega dobrotnika človeštva, ki se ne glede na žrtve razdaja za nekaj, kar presega njega in sámo eksistenco; podobi ustvarjalca, ki je ločena od siceršnjega sveta med stenami njegovega ateljeja, kjer raziskuje in snuje podobe nadčasovnih resnic. Pogoji neoliberalnega kapitalizma umetnika silijo, da se spopada z življenjem samim, z zagotavljanjem eksistence v pregretih razmerah izkoriščanja, družbene marginalizacije, materialne in intelektualne prikrajšanosti. Ob izgubi položaja umetnosti kot privilegirane družbene dejavnosti in ob njenem zdrsu na lestvici družbenih vrednot umetnikom ostaja samo boj za popolno družbeno preobrazbo. Tedaj se umetnost in življenje tesneje prepleteta, saj ju motivirajo podobni cilji. Uroš Abram v podobah sodobnih ustvarjalcev dokumentira kaotični proces preobrazbe osnovnih določil umetniškega ustvarjanja in kulturne politike v današnjem trenutku.

Besedilo: dr. Andrej Smrekar

Foto: Maruša Lapuh, arhiv GBJ