Branko Cvetkovič: Ne-prostor | Nični prostor

Fotografska postavitev Ne-prostor│Nični prostor vzpostavlja različna stanja, ki s fotografskimi rezi kot hipnimi prekinitvami fragmentirajo in procesirajo dinamiko časa. Morska gladina se spreminja v rizomsko površino brezštevilno množečih se gub, ki topografsko natančnost posnetka premesti v območje kontemplacije in na simbolno ravnino raztezanja časa in brezkončnega prostora.

V prostranih ladjah sakralne arhitekture morja odpirajo duhovno doživetje, ki ne izvira iz metafizičnih implikacij, ampak iz znanih pojavov in stvari. Onstran Črnega kvadrata, v prostoru cerkvenega kora, se oceanska gladina konceptualno zaobrne v praznem odsevu na fotografijah Mrtvih oči. Na kraju tega intimnega sanktuarija se povežejo in prepletejo smrt, krajina in občutek svetega. Boleče intimni posnetki oči dokumentirajo odsotnost pogleda − protislovno prisotnost odsotnosti − in nas postavijo v neposredno bližino z odmaknjenim strmenjem, ki vzbuja nelagodje pred nedoločenostjo in tujostjo praznine. V mrtvih očeh vlada popoln mir, kot da bi se vanje prezrcalil nični prostor spokojnih morskih gladin brez horizonta. Cvetkovič smrt pojmuje kot »najbolj elementaren pojem abstraktnega v celotni strukturi človeške zavesti in kot fizični abstraktum ne-prostora in ničnega časa«. Ta nepoznani kraj odsotne zavesti je, kakor razlaga, »najbolj abstrakten način simboliziranja človeške predstave prostora, časa in zavesti oziroma nezmožnosti predstavljati si, da sploh ne obstajajo.«
Toda nični prostor ni samo kraj ontološkega konca in zaprtja, tako kot črna na Črnem kvadratu ni slepota ali nevidnost, temveč sestav temnih svetlob oziroma lesketanje teme, kakršnega poznamo v nekaterih redkih trenutkih, ko zapremo oči. Predstava ničnega prostora kot antiteze prostora, ki jo Cvetkovič zasleduje prek ploskve in svetlobe, ni toliko nekaj zunaj v pokrajini, kot je za steno našega očesa.

Kustosinja: dr. Nadja Gnamuš

Foto: Maruša Lapuh, arhiv GBJ