Bogdan Borčić: Preproste reči

9. postavitev v Grafičnem kabinetu Bogdana Borčića

Z letošnjo postavitvijo grafičnih del, ki jih je Bogdan Borčić ustvaril v zadnjem obdobju, smo v Galeriji Božidar Jakac od Borčićeve prve donacije pa do danes zaključili prvi retrospektivni pogled na veliki opus enega najpomembnejših slovenskih grafikov. Kljub temu, da bo pozoren opazovalec videl logične nastavke, ki sledijo delom predstavljenim v zadnjih dveh postavitvah, pa je nova postavitev že na prvi pogled precej drugačna. Zaznamuje jo namreč predvsem belina praznega lista in intenzivna uporaba barve. Glede na preostali (tako grafični kot slikarski) opus to nekoliko preseneča, vendar to ne gre pripisati naključju, temveč gre za skrbno premišljen in analitičen organski razvoj Borčićevega likovnega ustvarjanja. Belina skozi celoten opus vstopa v list zelo počasi. Lahko bi dejali, da se mukoma prebija, saj jo prvič zaznamo v prebojih (perforacijah) grafične plošče, najprej kot točko, potem kot vrez. V zadnjih ciklih dobi belina dominantno vlogo, ko geometrijsko določene in uravnotežene kompozicijske strukture likovno dodatno harmonično podkrepi. Tudi barva je v Borčićevo grafično ustvarjanje vstopala postopoma. Eden od razlogov, da se je v osemdesetih intenzivno lotil slikanja je bila tudi barva. Sam je v nekem intervjuju dejal, da bi učinek, ki ga je želel dobiti na listu lahko izvedel samo v tehniki sitotiska, ki pa mu ni bil blizu. Tako barvo skozi razmerja monohromnih ploskev odpre v slikarstvu pri čemer zavestno ukine vse znakovne upodobitve. Razmerja tonskih intenzivnosti, ga pripeljejo nazaj v predmetno, ko se na platnu začnejo odpirati ateljejski predmeti. Zavoljo kontrastnosti predmetov se intenzivira barvni spekter, na platnu pa se pojavijo tudi bolj drobne stvari (razna orodja, stekleničke tuša in podobno) iz ateljeja. Naslednji logični korak je tako bil vznik teh elementov tudi v grafiki, najprej v zelo reducirani barvni paleti, ki pa se začne hitro intenzivirati. Učinek je v tehniki akvatinte in jedkanice seveda drugačen kot pri akrilu na platnu, vendar da žameten občutek na listu še dodatno patino, ki odpre Borčićev arhipelag spominov. Na papirju se tako najdejo različni predmeti, bodisi najdeni ali kupljeni na bolšjem sejmu, posebno osebno noto pa dajejo odtisi orodja za popravilo ladij, ki so za avtorja pravzaprav relikvije, poseben »topološki arhipleag« njegove biti.

Kustos: Goran Milovanović