Bogdan Borčić: Potovanje v školjko

XV. postavitev v Grafičnem kabinetu Bogdana Borčića

XV. postavitev v Grafičnem kabinetu Bogdana Borčića predstavlja izbor 23 umetnikovih grafik, ter skic, datiranih v prvo polovico 70. let prejšnjega stoletja. Gre za dela iz Borčićevega javnosti dobro znanega ustvarjalnega obdobja, ko je umetnik za deset let odložil čopič in se posvetil izključno grafiki, kjer kot glavni protagonisti zgodbe nastopajo lupine školjk in morskih polžev.

Prehod iz prejšnjih ciklov se je zgodil tudi na formalni ravni, saj je Borčić zamenjal dvodimenzionalni likovni jezik za tridimenzionalnega ter se odločil za upodabljanje voluminoznosti školjk z mimetično natančnostjo. Spremenila sta se tudi gradnja in členitev grafičnega lista, na katerem kompozicijo določajo kompleksne delitve na prostorske kvadrante – samostojne prostore z različnimi perspektivami, ki so zapolnjeni z bogatimi detajli. Oblikovni likovni elementi se izmenjujejo z umetnikovim rokopisom iz njegovega delovnega dnevnika. V detajlih se že v tem obdobju uveljavi kasnejši konstrukcijski princip Borčićevih del, in sicer recikliranje matric.

Ideja, ne toliko fizičnega kot duhovnega potovanja v motive školjke Bogdana Borčića, po rodu vpetega v mediteransko okolje, se prične v začetku 70. let, ko je te neločljive simbole morja zares uzrl kot likovni navdih in so nenadoma prevzele primat med njegovimi vizualnimi znaki obmorskega miljeja. Priča močnemu impulzu, »odkritju« školjk, so umetnikove mnoge posamične skice in načrti, ki so na ogled na tokratni postavitvi. Borčić se je popotovanju in raziskovanju širokega in večplastnega polja razmerij med naravo in umetnostjo, zgoščenega v obliki in simboliki školjke, posvetil z nič manj kot znanstvenim pristopom. S pomočjo družine in prijateljev je zbral precejšnjo zbirko najrazličnejših lupin morskih mehkužcev. Določene lupine je dal prerezati ter jih celo rentgensko poslikati, da je lahko pogledal v njihovo notranjost. Kot številne matematike in renesančne umetnike ga je fascinirala dinamična spiralna oblika s sekvencami in proporci školjčnih lupin. S pomočjo računalniških podob in fotografskih posnetkov je razgrnil strukturo školjke do njenih osnovnih geometrijskih oblik ter jih vključeval v grafične odtise.

Lupine školjk in morskih polžev so imele skozi zgodovino raznotero simboliko. Njihova zapletena morfologija, barvni vzorci in skrivnostna bitja, naseljena v teh oklepih, so burila domišljijo tako umetnikov kot znanstvenikov. Od 17. stoletja dalje je s školjkami povezana tudi simbolika minljivosti, saj so jih pogosto slikali na memento mori tihožitjih. Tudi človek se v težkih trenutkih pregovorno zapre kot školjka ali si nadene oklep, s katerim se zaščiti in izolira od zunanjega sveta. Morda se v tem pomenu simbolika školjke stika z Borčićevimi osebnimi življenjskimi preizkušnjami, ki jih nakazuje tudi kontemplativna narava in naslovi njegovih grafik. Borčić si je simboliko školjke prisvojil in jih v svojih delih »razgalil« pred gledalcem. Iz vsakdanjih predmetov jih je povzdignil v osebne znake, ki v množici interpretacij spajajo preteklost z bežečimi trenutki življenja umetnika.

Kustosinja: Kristina T. Simončič
Delo: Bogdan Borčić, Tokrat malo več o školjki II, 1971, jedkanica, barvna akvatinta, arhiv GBJ