Bogdan Borčić & Gustav Gnamuš: V dialogu

XVII. postavitev v Grafičnem kabinetu Bogdana Borčića

Letošnja postavitev nadaljuje lani začeti cikel dialogov umetniških del Bogdana Borčića z drugimi umetniki in tokrat sooča dela Bogdana Borčića in Gustava Gnamuša, dveh velikanov slovenskega postmodernega slikarstva. Njuni življenjski poti sta pogosto tekli vzporedno, saj sta bila sodelavca na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in dobra prijatelja. Hkrati sta oba prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo.

Zgodba, ki jo gradi dvogovor njunih del, je časovno umeščena v 80. leta prejšnjega stoletja, ko sta se ustvarjalna izraza obeh umetnikov približala drug drugemu. Borčić se na začetku 80. let vrne k slikarstvu po plodnem desetletju ustvarjanja motivov školjk v grafiki. Gnamuš pa v 80. letih opusti uporabo razpršilca, s katerim je v predhodnem obdobju gradil svoje slike velikih formatov, ter se vrne h gradnji slik z osebnim stikom – dotikom poteze čopiča na platno ali na papir manjših dimenzij. Borčić se v tem obdobju naveže na izročilo ameriškega abstraktnega ekspresionizma in minimalizma, ki ga je že nekaj let pred njim v svoji poetiki razvijal Gnamuš. V njunih delih tako najdemo odmeve in reference na slikarske prakse in ideje umetnikov smeri colour field painting, kot so Barnett Newman, Clifford Still in Mark Rothko.

Odvrnitev od upodabljanja vidnega, zunanjega in predmetnega sveta je obrnila pozornost obeh umetnikov k raziskovanju slikovnega polja. Postavitev odpirajo Gnamuševe risbe s svinčnikom-grafitom v tehniki frotaž ter Borčićeva grafika in pasteli, kjer sivine prehajajo v barvno paleto rjavo- oranžnih odtenkov. Sorodnost umetniških izrazov je vidna v gradnji svetlobe in temnine v prepletanju ožjih in širših trakov barvnih plasti, ki se nalagajo druga na drugo v črtkanih vzorcih geometrijskih oblik.

Nekaj del na razstavi se izvije iz časovnega obdobja 80. let, a v njih najdemo neposredno povezavo med Borčićem in Gnamušem. V opusu obeh umetnikov nekako izstopata dve sliki majhnih formatov v tehniki akril na platno, nastali okrog preloma tisočletja. Nobena od njiju   nima naslova, druži ju uporaba enakih kontrastov črno-modre in dejstvo, da je bila po pripovedovanju umetnostne zgodovinarke dr. Nadje Gnamuš slika njenega očeta Borčiću zelo pri srcu. Borčić se je v svojih delih nekajkrat poklonil drugim umetnikom, ki so mu bili tako ali drugače blizu (Približevanje Rothku, Hommage Stupici, …). Letošnjo postavitev tako zaokrožuje veliko platno iz leta 2002, ki ga hrani Koroška galerija likovnih umetnosti, z naslovom Gustlnov štafelaj, hommage Gnamušu, ki priča o iskrenem ustvarjalnem in prijateljskem odnosu obeh umetnikov.

Kustosinja: Kristina T. Simončič