Bogdan Borčić & Boris Gaberščik: V dialogu

XVI. postavitev v Grafičnem kabinetu Bogdana Borčića

Dialoško soočanje praks dveh (ali več) umetnikov predstavlja svojevrsten izziv, čeprav se še tako raznolike likovne poetike lahko izkažejo za kompatibilne. V sklopu šestnajste postavitve v Grafičnem ateljeju Bogdana Borčića smo si dovolili soočiti dela slikarja in grafika Bogdana Borčića in fotografa Borisa Gaberščika, ki kljub očitnim razlikam v ustvarjalnem procesu in intenci komunicirajo na različnih ravneh.

Čeprav pripadajo različnim obdobjem in kontekstom, njuna dela zbližuje neka univerzalna izraznost in zvedavost, ki presega konvencionalne načine vizualne reprezentacije podobe; poigravajo se s percepcijo videnega ter ponujajo plejado izkustvenih in interpretativnih možnosti. V dialog so postavljene Borčićeve grafike iz različnih obdobij njegovega zrelega delovanja (1969-2003) in Gaberščikove fotografije, nastale v preteklih petih letih (2017-2021). Stične točke le-teh se kažejo tudi v tehničnem načinu ustvarjanja, ki ga zaznamuje ročno delo in neposreden odnos do materiala, in v raziskovalni naravi delovnih procesov, ki temeljijo na nenehnem iskanju, preizkušanju in spreminjanju.

Tako Borčić kot Gaberščik sta v svojih ustvarjalnih opusih izvajala na videz minimalne, a v resnici tektonske premike, medtem ko sta ostajala zvesta svojim umetniškim medijem. Borčić se je poleg slikarstva posvečal predvsem grafičnim tehnikam globokega tiska, kot so akvatinta, suha igla in jedkanica, Gaberščik pa se že več kot trideset let obsesivno ukvarja s črno-belo studijsko fotografijo in uporablja analogno velikoformatno kamero.

Postavitev se začenja z deloma iz leta 1969, ko se je Borčić bežno spogledoval z estetiko pop arta in se odzival na zametke potrošniške kulture in njenih vizualnih manifestacij. Če je v zgodnejših delih abstrahiral izbrane objekte ali situacije, se je v začetku 80. let prenehal ukvarjati z reprezentacijo dejanskosti, medtem ko sta vsebina in forma, sledeč visoko modernistična načela, postajali neločljivi kategoriji. Svojo likovno poetiko je postopoma radikaliziral v smer, ki dodobra izključuje mimetične in narativne potenciale, in jo razvijal kot avtonomno polje izražanja z oblikami, strukturami in sistemi.

Patine in teksture so prešle v samo središče podobe in privzele neko notranjo logiko in strukturo znakov, ki ne kažejo neposrednih pomenov. Borčića so zanimale oblike oziroma razmerja med njimi, konstrukcijska pravila, ki kljub nesimetričnosti in nepravilnosti ustvarjajo nekakšen namišljeni red. Mnoga dela iz 80. in 90. let naslavljajo konvencije in estetike vizualnega jezika, spet v drugih pa je moč razbrati neposredno navezanost na fragmente življenja in delovanja. Grafika Stara oglasna deska (1999) denimo pred gledalca postavlja teksturo neznane površine, ki hkrati deluje tako zelo domačno in vsakdanje.

Če je Borčiću medij grafike omogočal popolno redukcijo izraznih oblik, se Gaberščik ravno zaradi narave uporabljenega medija nikdar ni mogel in želel popolnoma odreči realistični reprezentaciji stvarnosti, ki je v mediju fotografije praktično neizbežna. Njegove podobe so kljub temu docela režirane in konstruirane, saj ne prikazujejo nekih zunanjih dogodkov ali situacij, zato jih je mogoče brati zlasti na metaforični ravni. Umetelno ustvarjena tihožitja, ki so običajno sestavljena iz kombinacij različnih vsakdanjih objektov, je ustvaril sam v kontroliranem okolju fotografskega ateljeja. Kljub ambivalentnosti pa te podobe običajno namigujejo na aktualne družbene stvarnosti ali se nanašajo na zgodovino umetnosti, zato lahko pri pozornem gledalcu vzbudijo cerebralno igro številnih mogočih pomenov.

Delo Decisive Continuum (2020) denimo pod vprašaj postavlja idejo o odločilnem trenutku [decisive moment], ki naj bi bila imanentna fotografskemu mediju, s tem pa Gaberščik lastno prakso utemelji kot odločilno kontinuiteto. Njegove fotografije nastajajo v izoliranem okolju ateljeja in na sebi ne nosijo tiste temeljne lastnosti fotografije – odseva prostora in časa. Zaradi univerzalnosti mogočih pomenov pa vedno znova spodbujajo razmislek o temeljnih eksistencialnih, filozofskih in političnih vprašanjih vsakdana, ki so tako postavljena v nekakšen brezčasni kontinuum življenja in zgodovine.

Tako pri Borčićevih kot Gaberščikovih delih je torej moč prepoznati strukture, sisteme in teksture, ki pričajo o sledeh življenja: razjedah, urezninah, brazgotinah, iztrošenosti, razpadu in minevanju. V nasprotju z idealizacijo in izumetničenostjo prevladujoče vizualne kulture, ki potencira izvzemanje stvari in situacij iz širših kontekstov, umetnika raziskujeta tiste manj bleščeče plati bivanja in delovanja, ki nikdar ne dobijo dokončne in idealne oblike. Življenje in umetnost sta pač živa organizma v nenehnem spreminjanju.

Kustos: Miha Colner
Foto: Kaja Selko