Bogdan Borčić: 5. prenovljena postavitev v Grafičnem kabinetu

5. prenovljena postavitev v Grafičnem kabinetu Bogdana Borčića

Dan odprtih vrat slovenske kulture, ki ga organizira Ministrstvo za kulturo RS  je v nekaj letih preraslo v najbolj množični enodnevni kulturni dogodek v Sloveniji. Glede na poročila izvajalcev se ga je lani udeležilo kar 21 tisoč obiskovalcev. V soboto, 1.12.2007 smo v okviru te manifestacije v Borčićevem grafičnem kabinetu Galerije Božidar Jakac, otvorili že peto postavitev grafik iz donacije Bogdana Borčića. Borčić, slikar, grafik in pedagog, ki je predvsem s svojimi grafičnimi listi za vedno zaznamoval slovenski prostor, je tudi tokrat sam izbral grafične liste, ki bodo v njegovem kabinetu na ogled eno leto. Ker poskušamo slediti kronološkemu prikazu celotnega opusa, se je Borčić po seriji iz cikla Znamenja, tokrat osredotočil predvsem na dela, datirana v leta 1984 in 1985, z nekaj akcenti proti letu 1990, ki nakazujejo, kaj nas čaka prihodnje leto. Naj omenim, da smo tokratno opremo grafik po najvišjih muzejskih standardih opremili kar v naši hiši, ob čemer nam je tehnično pomagal slikar in grafik Janko Orač, ter s tem samo potrdili visok standard, kateremu vestno in strokovno sledimo že vsa leta.

V prvi polovici osemdesetih let je Bogdan Borčić po desetletnem premoru začel ponovno z akrilnimi barvami slikati monohromne slike velikih formatov. Vpliv tega je viden tudi v tokratni postavitvi grafik, predvsem v ciklu Črno belo. Drugi poudarek postavitve je na ciklu grafik Vrez, kjer je Borčić na obdelano grafično ploščo naredil še smelo in dominantno globoko zarezo z nožem. Te zareze so bile na nekaterih ploščah tako globoke, da je prišlo do perforacije plošče. To bi sicer v tehničnem principu izdelave grafike pomenilo napako, vendar je znal Bogdan Borčić z izjemnim obvladovanjem tehnik to zavestno uporabiti sebi v prid. Cikla, ki sta tokrat predstavljana, sodita v obdobje, ko se Borčić povsem odmakne od mimetičnih podob, ki je, vsaj po mojem mnenju v prejšnjem ciklu Znamenja še prisotno, ter krene v polje abstrakcije na način minimalistične redukcije.

Ob otvoritvi se je v  prijetnem pogovoru s kustosom galerije Goranom Milovanovićem, Bogdan Borčić ponovno izkazal kot odličen sogovornik, ki lahko s svojim enciklopedičnim znanjem in odličnim spominom o dogodkih na slovenski likovni sceni zadnjih 60 let pomaga marsikateremu kolegu kustosu pri reševanju strokovnih dilem. Na hitro sva se dotaknila trenutne postavitve, Komiže, kot umetnikove večne inspiracije, Pariza in znamenitega ateljeja Johnnya Friedlaenderja, v katerem se je Borčić leta 1958 tri mesece izpopolnjeval skupaj z Janezom Bernikom, ter risarskih šol Mateja Sternena in Franceta Goršeta, katere je Bogdan Borčić obiskoval med drugo svetovno vojno, pred aretacijo in deportacijo v koncentracijsko taborišče Mathausen.

Samo želimo si lahko, da bi podobnih ur z Bogdanom Borčićem bilo v Kostanjevici na Krki še mnogo.

Kustos: Goran Milovanović