Apolonija Simon: Nedokončane zgodbe

Značilnost slikarstva Apolonije Simon je na prvi pogled kompleksna zvestoba motivu, ki ga preigrava praktično od svojih ustvarjalnih začetkov. V osnovi žanrsko ves čas ostaja v polju krajine, kjer pa nikakor ne gre za podobo zgolj z očesom zajetega »dela narave«, še manj za pleneristično metodo lovljenja svetlobnih razpoloženj, temveč so upodobljene krajine metafora njenega intimnega notranjega sveta, njena tišina, ki se lahko bere tudi kot reflektiranje trenutnega stanja v svetu. Že desetletja prepoznavna avtorska poetika skozi abstraktne likovne forme gradi prostor, ki je na meji vidnega, na meji intuitivno doumljivega. Njene abstrahirane krajine so zamrznjen prostor časa, brez dogodkov – a vendar govorijo. Govorijo v jeziku svetlobe, barve in kompozicijske tišine, ki nagovarja globoko plast gledalčevega doživljanja. Imaginarno zasnovani prostori pri njej najprej vzniknejo v konstitutivni opredelitvi razmerij in notranji dinamiki med protagonisti (človeško figuro in/ali drevesom) v prostoru, ostalo je potem čisto slikarstvo, značilno plastenje za tehniko olja na platnu. Subtilni prehodi barv, zamegljeni obronki, lebdeča svetloba snujejo prostore, ki niso zgolj krajine, temveč imaginarni prostori kontemplacije, torej krajine, ki ni zunaj nas, temveč v nas. Umetnica razume naravo ne kot zunanji svet, ki bi ga bilo treba ujeti na platno, ampak kot notranji prostor, ki je odsev duhovnega. Vsaka slika Apolonije Simon je tako povabilo k zbranosti, tišini, pogledu navznoter.

Pričujoča razstava Apolonije Simon v nekdanji samostanski cerkvi izhaja iz občutka narave kot brezčasnega prostora. Ne gre za citate na obdobje romantike, temveč za njene odmeve, na nek način lahko to označimo kot post-romantično krajino, kjer umanjka antagonizem človeka in narave. Krajina ne predstavlja sveta, ampak njegov duhovni odzven. Gledalec ni povabljen k opazovanju, ampak k tihemu zrenju in poslušanju slike, v katerem krajina postane misel, panteistična molitev ali spomin. Zato njene slike ne potrebujejo naslovov, saj je pomen ravno v odsotnosti konkretnega pomena. Vse, kar je, je občutek povezanosti med človekom in pokrajino. Ne kot razmerje, temveč kot enovitost. V slikah Apolonije Simon se uresniči redka likovna alkimija, ki povezuje čas, svetlobo in človeka v en sam trenutek tišine. Dela ne pripovedujejo zgodb, temveč ustavlja čas in prav v tem tihem zastoju se najde tisto, kar je najgloblje. V času, ko nas svet preplavlja z glasnostjo in podobami, je slikarstvo Apolonije Simon dragocen spomin na možnost tihe prisotnosti. Spomin na krajino, v kateri duh diha skozi barvo, svetlobo in tišino.