Ana Pečar: Jasno in večglasno

Delo Ane Pečar sledi skritim plastem vednosti, ki so jo ljudje uobličili v tesnem sožitju z naravo, in izginja s tistimi, ki so jo živeli. Drobci, ohranjeni v zapisih pričevanj, so tisto, kar preživi entropijo sedanje, v optični komunikacijski kanal naravnane zaznave in posledične spoznave. Sintropična interpretacija stvarnosti nas uči, da je entropija slej ko prej atribut človeka, morebiti element samopašno razumljene svobodne volje, ki zunaj sebe uzira tendenco kaosa, degeneracijo, zlo in počasi trojico slednjega, zopet s pomočjo zrcala narave, izredno obotavljivo prepoznava kot lastnost človeka. Inspiracija aktualnega korpusa video del in fotografij sega v avtoričino preučevanje besednih in slikovnih gradiv Pavla Medveščka, v njegov zbir pričevanj Staroverstva posoških Slovencev. Izbrane lokacije snemanj sledijo krajem v pripovedih.

Tokratni prostor umetničinega vizualnega ambienta je kostanjeviška samostanska cerkev Studenec svete Marije. V vodnatem okolju reke Krke poimenovanje cerkve samostana odzvanja danosti kraja. Studenec kot atribut Marije je tisti, ki se, napajajoč se v starejših slojih kulture, povezanih predvsem s seksualnostjo in plodnostjo, osredišča okrog razpoložljive, osvežujoče, žive vode, nujne za življenje in blagostanje. Avtorica je, namerno ali ne, ustvarila atmosfero, ki drami silnice kraja. Nekdanje bogoslužno poslopje, zdaj namenjeno umetnosti, je izzvala z migotanjem vodnatega, sugestivno zlatega sija znotraj prostora.

Besedilo: Petra Kapš

Foto: Tomaž Grdin, arhiv GBJ