Erik Mavrič: Dolgo črno poletje

Umetnik Erik Mavrič s svojo samostojno razstavo Dolgo črno poletje pripoveduje zgodbo o kratkovidnosti in samoumevnosti sodobne družbe in s tem povezanimi eksistencialnimi tegobami posameznika, ujetega v vzorce družbenih normativov. Za razstavo je ustvaril povsem nova dela, ki so bila že osnutkih zastavljena in prilagojena specifičnemu razstavnemu prostoru lapidarija v Galeriji Božidar Jakac. Dela predstavljajo (samo)ironično grotesko in humoresko, kjer je v glavni vlogi vselej človek.

Mavrič je eden najbolj enigmatičnih domačih ustvarjalcev, saj se v svoji skrajno raznoliki umetniški praksi navezuje na številne tehnike, žanre in tendence iz zgodovine in jih umešča v polje sodobne umetnosti; njegovi izrazito sodobni in aktualni motivi se med drugim napajajo pri socialnemu realizmu, ekspresionizmu, nadrealizmu, kubizmu in stripovski produkciji. Pričujoča dela so ustvarjena na lesenih nosilcih, na katere je Mavrič risal z ogljem in tako ustvaril kompleksne, obsežne in podrobne kompozicije, ki prinašajo skrajno temačno in hkrati humorno pripoved o svetu tukaj in zdaj, kakor tudi v bližnji in daljni prihodnosti. Risbe so apokaliptične in se izrisujejo v luči resigniranega pogleda v bodočnost, kjer se vsakdanji pojavi sprevračajo v grotesko. V tem pogledu je razstava Dolgo črno poletje svojevrstna sodobna interpretacija motiva ladje norcev, kjer se potniki krhkega splava brezglavo predajajo mesenim užitkom, kar umetnik primerja s stanjem duha sodobnega sveta. Vsi ti premisleki so danes še vedno (ali ponovno) prisotni v družbi, saj se ideja po bolj odgovorni in pravični globalni družbi (še) ni uresničila. Zato se Mavrič v pričujočem ciklusu ne ozira v preteklost, ampak zgolj analizira sedanjost.

Kustos: Miha Colner

Foto: Jaka Babnik