Nika Batista: Živim v realnostih, ki niso povsem resnične

Naša telesa nenehno manifestirajo čustva – včasih subtilno, drugič z vso intenzivnostjo. Pogosto se telo odzove hitreje, kot naš um razume. Telesa shranjujejo spomine v obliki odzivnih vzorcev, ki se sprožijo v določenih okoliščinah. Zato lahko kraj, tekstura ali predvsem vonj nenadoma obudijo občutek, še preden prikličemo jasen spomin. Podobno deluje tekstil, ki je v stalnem stiku s kožo: vpija sledi, se oblikuje po telesu, postaja nosilec izkušenj in shranjuje spomin.

V delih Nike Batista tekstil preseže svojo funkcijo in ponudi prostor, kjer se osebni in kolektivni spomini utelesijo. Razstava Živim v realnostih, ki niso povsem resnične se po prostorih Lapidarija razvija od čustev drugih in našega dojemanja le-teh, prek notranjega sveta umetnice, nazaj navzven – k razumevanju čustvenega toka kot nečesa skupnega in univerzalnega. Zaključi se z usmeritvijo k osebi, ki fizično stopa skozi zadnjo sobo, kjer v trenutku introspekcije odmevajo korak, lom veje in sproženo čustvo.

Nika Batista prek dovzetnega tekstila in delikatnih niti raziskuje občutljivost ter neprekinjen tok misli in čustev, ki so temelj njenega dela. Sposobnost tekstila, da prevzame obliko, odraža umetničino zanimanje za materializacijo občutkov. S svojo zgodovino pa nosi tudi njeno potrebo po povezovanju in razumevanju – drugih, sebe, trenutka in preteklosti.

Razstavljena dela:
-Vse moje misli še vedno ne bi bile dovolj, 2025
kovinska konstrukcija, suknjiči, pesek
-Pridem v delih, 2025
tekstilna instalacija
-Ne pusti vsega srca tam, 2025
kovina, preja
-Relikvija občutka, 2026
les, japonsko črnilo

Nika Batista (1991)  je intermedijska umetnica, ki ustvarja na presečišču performansa, tekstila, telesa in vizualizacije čustev. Njeno delo raziskuje subtilno ravnotežje med občutenim in videnim, pri čemer v središče izražanja postavlja človeka v njegovem ali njenem čustvenem obstoju. Njeni projekti prehajajo konceptualne in fizične meje in so zaznamovani z občutkom efemeralnosti.

Kustosinja: Deja Bečaj
Fotograf: Jaka Babnik