Galerija Božidar Jakac

Damijan Kracina: Napačna ladja

nekdanja samostanska cerkev, 29. 9. 2023 - 3. 3. 2024

Razstava z naslovom Napačna ladja predstavlja celostno prostorsko delo umetnika Damijana Kracine, sestavljeno iz kombinacije novih in starejših del, ki s svojimi zgodbami in vizualnimi zasnovami vpeljujejo večplastne pomene. Tudi tokrat se umetnik v svojih delih posveča fiktivnim, fantazijskim, distopičnim, a nemara dokaj verjetnim scenarijem potencialnih prihodnosti najrazličnejših živih bitij, ki domujejo na planetu Zemlja.

Kracina tudi s pričujočo razstavo nadaljuje svojo značilno satirično interpretacijo sobivanja različnih vrst živih bitij in tehnoloških priprav, kar z vizualnimi sredstvi prenaša v humorne objekte in prostorske instalacije. V preteklih dvajsetih letih je pogosto ustvarjal oblike in podobe namišljenih živih bitij, ki bi lahko obstajala v geološki zgodovini, a so postala žrtve enega od velikih izumrtij v dolgi zgodovini planeta. Tudi s svojimi novejšimi deli se še vedno ironično odziva na interpretacije razvojne teorije in ostale hipoteze o nastanku sveta, ki tudi v času empirične znanosti še vedno zlahka burijo duha. Hkrati pa aludira na aktualna okoljska nesorazmerja v sodobnem svetu, ko je velika množica divjih živih bitij zaradi razbohotenja človeka kot ultimativne invazivne vrste obsojenih na propad in izginotje. Razstava Napačna ladja tako namiguje na idejo o poskusu pobega človeške vrste iz prenasičenega planeta z vsemirskim plovilom, ki potnikom vsaj navidezno omogoča (skoraj) vse potrebno ugodje, ki pritiče sodobnim življenjskim slogom. Pobeg v širjave in globočine onkraj človeškega zaznavnega sveta, kjer naj bi popotniki oziroma ubežniki nemara našli bolj ugodno okolje, ki ga je mogoče dlje in bolj kakovostno izkoriščati, je zaznamovan z večno željo človeka po popolnem primatu in večnem odkrivanju novih svetov in organizmov.

Upor 1573-2023

Veliko razstavišče GBJ, 19. julij - 1. oktober 2023

Razstava z naslovom ‘Upor 1573-2023. Razstava ikoničnih umetniških del na temo velikega kmečkega upora 1573’ se ob 450. obletnici hrvaško-slovenskega kmečkega upora osredotoča na motiv kmečkih uporov v umetnosti v preteklih 150 letih. Na razstavi so predstavljena dela izbranih umetnikov zlasti iz Slovenije in Hrvaške, ki so se v različnih časovnih obdobjih in družbenih okoliščinah odzivali na ta zgodovinski dogodek.

Veliki kmečki upor iz leta 1573 se je v kolektivni spomin prostorov današnjih Slovenije in Hrvaške neizbrisljivo vtisnil v drugi polovici 19. stoletja. Takrat je ta pozabljeni dogodek zaradi konotacije boja slovanskih etničnih skupin v habsburškem in ogrskem imperiju dobil konstitutivni in emancipatorni status v hrvaških in slovenskih nacionalnih mitologijah, Matija Gubec pa je postal simbol ljudskega junaka, ki se upira tuji nadoblasti. Udarni politični potencial kmečkega upora, ki je postal simbol zgodovinskega boja za socialne in politične pravice deprivilegiranih, je v javni diskurz postavila prav umetnost.

Do pravega razcveta upodabljanja kmečkega upora in njegovih protagonistov je prišlo z ustanovitvijo Kraljevine Jugoslavije, ko so bili uporni kmetje dojeti kot borci za osvoboditev slovanskega življa izpod tuje nadvlade. Med drugo svetovno vojno (1941-1945) se je lik Matije Gubca in duh kmečkega punta povezoval z uporom proti okupatorju, hkrati pa je Matijo Gubca kot hrvaškega junaka uporabljala tudi propaganda NDH. Največji razcvet tematiziranja kmečkega upora se je zgodil v obdobju SFR Jugoslavije (1945-1991), ko je bila ta zgodovinska epizoda enačena s proletarsko in socialistično revolucijo brezpravne raje proti kapitalskim (fevdalnim) elitam. Leta 1973 se je obeleževala 400. obletnica Velikega kmečkega upora in prav takrat je bilo ustvarjenih največ umetniških del na to temo. Po letu 1991, ko sta dokončno razpadla socialistični red in Jugoslavija, se je kmečki upor skoraj popolnoma umaknil iz javnih diskurzov in s tem tudi iz umetnosti.

Na razstavi so predstavljena dela umetnikov:
Antun Augustinčić, Alenka Bartl, Janez Bernik, Vera Dajht Kralj, Riko Debenjak, Marijan Detoni, Lojze Dolinar, Zorislav Drempetić Hrčić, Robert Frangeš Mihanović, Vito Globočnik, Željko Hegedušić, Oton Iveković, Vasilije Jordan, Jakob Klemenčič, Ferdo Kulmer, Peter Kuntarič, Ivan Lovrenčić, Boštjan Kavčič, Gojmir Anton Kos, Ivan Kožarić, Tone Kralj, Miha Maleš, Erik Mavrič, France Mihelič, Franc Peršin, Darije Petković, Ferdinand Quiquerez, Branko Ružić, Ivan Seljak Čopič, Albert Sirk, Zlatko Sirotić, Matija Skurjeni, Miljenko Stančić, Marin Studin, Gabrijel Stupica, Kamilo Tompa, Sandra Vitaljić, Jože Volarič, Dušan Vukotić, Šime Vulas in drugi.

Nadežda Petrović. Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki

veliko razstavišče GBJ, 12. maj - 9. julij 2023

Razstava Nadežde Petrović in njenih slovenskih sopotnikov se osredotoča na zgodnje obdobje razvoja moderne umetnosti v Srednji in jugovzhodni Evropi. Nadežda Petrović je bila vsestranska umetnica in osebnost, ki se je ukvarjala s slikarstvom, umetnostno kritiko, fotografijo, pedagoškim delom, žensko emancipacijo ter političnimi in nacionalnimi vprašanji; bila je torej aktivno vpeta v družbene in umetniške procese začetka 20. stoletja, s svojim nenehnim bojem za napredek družbe in človeštva pa je želela nanje tudi neposredno vplivati. Poleg tega je bila ena redkih umetnic, ki je v obdobju 1900-1915 aktivno delovala na širšem evropskem umetniškem prizorišču. Razstava v Galeriji Božidar Jakac – Muzeju moderne in sodobne umetnosti njen bogat opus predstavlja v dialogu z njenimi slovenskimi kolegi, sopotniki in sodobniki, osrednjimi osebnostmi slovenskega impresionizma.

Nadežda Petrović je bila ena ključnih osebnosti zgodnjega modernizma, tako v Srbiji kot na širšem območju jugovzhodne Evrope. Umetnica je bila v obdobju, ki je vodilo do prve svetovne vojne, glasna podpornica ideje združitve južnoslovanskih etničnih skupin v skupno državo. Pri tem je imela sogovornike in somišljenike tudi v generaciji umetnikov, ki jih danes poznamo kot slovenske impresioniste. V svoji ustvarjalni praksi se je navezovala na različne sloge in gibanja tistega časa; sprva je delovala v duhu akademskega realizma, nato impresionizma, kasneje pa je v njenih delih moč zaznati sledi fauvizma in nemškega ekspresionizma. V njenem delu je moč slediti razvojni liniji od münchenskega obdobja, ko je upodabljala domače pokrajine in ljudi, impresionističnih epizod in narativno nacionalnih motivov, pa vse do del, ki so nastala v Parizu, ko je s prevlado likovnega nad ideološkimi vsebinami dosegla vrh lastne slikarske prakse.

Na razstavi je predstavljenih 94 slikarskih del Nadežde Petrović, ki so dialoško postavljena ob bok 30 slikam slovenskih umetnikov, kot so Anton Ažbe, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Rihard Jakopič in Ferdo Vesel. Dela na razstavi prihajajo iz različnih muzejev in zbirk: Narodni muzej Srbije, Muzej savremene umetnosti (Beograd), Umetnička galerija Nadežda Petrović (Čačak), Spomen zbirka Pavla Beljanskog, Galerija Matice srbske (Novi Sad),  Narodna galerija,  Moderna Galerija, Muzej in galerije mesta Ljubljana, Narodni muzej (Ljubljana), Umetniška zbirka Krke, tovarne zdravil d.d. (Novo mesto).

Potujoča razstava se je začela v Narodnem muzeju Srbije v Beogradu, druga postaja je pričujoča razstava v Galeriji Božidar Jakac, nato pa nadaljuje pot v Muzej savremene umjetnosti RS v Banjaluki, Umetničko galerijo Nadežda Petrović v Čačku in Galerijo savremene umetnosti v Nišu (v sodelovanju z likovno kolonijo Sićevo).

Razstava Nadežda Petrović: Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki je nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem Srbije iz Beograda in Narodno galerijo iz Ljubljane.

Vadim Fiškin: Temni časi

nekdanja samostanska cerkev, 5. maj - 27. avgust 2023

Razstava umetnika Vadima Fiškina z naslovom Temni časi predstavlja delo, ki nadaljuje in nadgrajuje njegova umetniška raziskovanja fenomena časa, svetlobe in posredno tudi prostora. Umetnik v interjerju nekdanje samostanske cerkve z minimalnimi vizualnimi in zvočnimi sredstvi vzpostavlja celostno prostorsko intervencijo, kjer osrednja elementa predstavljajo v črno barvo prebarvane stenske ure in njihov neskončno ponavljajoči se zvok.

Umetnik se s tem večpomenskim delom navezuje na sam razstavni prostor, saj v vizualnem smislu vzpostavlja optično interakcijo med sodobnimi elementi in historično arhitekturo, medtem ko zvočna komponenta temelji na tiktakanju stenskih ur, ki v akustičnem prostoru razstavišča ustvarjajo skoraj nadzorovano zvočno kakofonijo. Razstava tako sooča na videz nasprotujoča si pojma nedognanega in vsakdanjega, saj čas in merjenje časa pripadata obema poloma hkrati. Fiškin se razmisleku o človeškem oziroma družbenem odnosu do časa v svoji ustvarjalni praksi na različne načine posveča že vsaj dve desetletji; v delu Hiter dan (2003) je kot rezultat visoke hitrosti potovanja v vesolju na zgolj nekaj minut skrajšal čas enega dneva, v delu Izberi svoj dan (2005) je v avtonomnem prostoru simuliral imaginarno popotovanje po različnih časih in prostorih, v delu Raztegnjeni čas (2016) pa je v mirovanje ujeti urni mehanizem spremenil v metaforično igro pomenov. Delo Temni časi pa občinstvo s svojo vizualno in zvočno pojavnostjo nenehno opominja, da je sleherni del življenja le eden od zvokov v neusmiljenem odštevanju intervalov do konca, pa najsi bo to konec življenja ali konec sveta. Čas pač nikdar ni povsem nevtralen, saj mu družba pripisuje mnoge značilnosti v odvisnosti od aktualnih družbenih danosti. Časi so v prenesenem pomenu lahko ugodni ali težki, srečni ali turobni, zlati ali temni, kar pa nikakor ne spremeni dejstva, da s stališča človeške percepcije čas teče v vselej enakem zaporedju, medtem ko znanost prav to postavlja pod vprašaj. Zvočno-vizualna intervencija Vadima Fiškina tako kljub svoji nemimetičnosti in pomenski ambivalentnosti napeljuje na nekatera temeljna vprašanja sodobnega sveta – merjenje časa in (poskusa) razumevanja njegovega minevanja.

Maša Jazbec: Sintetični organizmi

Nekdanja samostanska cerkev, 9. september 2022 - 26. marec 2023

Umetnica in raziskovalka Maša Jazbec se z razstavo Sintetični organizmi osredotoča na ideje o sožitju človeka in robota in predstavlja sintezo svojega večletnega raziskovanja na področju humaniodnih robotov. V razstavišču nekdanje samostanske cerkve je postavljena celostna prostorska instalacija, ki z vizualnimi sredstvi naslavlja številna temeljna družbena in etična vprašanja, kot so razumevanje življenja in živosti, odnos med organsko in anorgansko materijo in mogoča nadomestljivost človeške vrste.

Umetnica številne izzive sodobnega časa, povezane s percepcijo in rabo naprednih tehnologij, obravnava skozi perspektivo njihove družbene kompleksnosti, zato njena dela presegajo tehnične vidike robotike in naslavljajo zlasti z njo povezana konceptualna in eksistencialna vprašanja. Sodobnih tehnologij ne dojema kot samoumevnih, ampak jih kritično in analitično secira v odnosu do aktualnih družbenih stvarnosti. V svoji večplastni praksi Maša Jazbec deluje kot umetnica in znanstvena raziskovalka humanoidne robotike, empirične izsledke pa prenaša tudi v svoja umetniška dela, ki analizirajo in predvidevajo mogoče prihodnosti civilizacije. Razstava, ki temelji na skulpturah fiktivnih androidov, se poleg znanstvenih paradigem robotike nanaša tudi na znanstvenofantastično literaturo in film, ki sta bila v preteklem stoletju pomemben faktor za predvidevanje in razumevanje življenja v bodočnosti. Robotiko kot eksaktno interdisciplinarno znanost je oplemenitila s sociološkim in filozofskim izpraševanjem tega, kaj danes pomeni biti človek. Stanje duha človeške vrste se namreč odraža tudi skozi naš odnos do robotov.

Maša Jazbec je umetnica, akademska raziskovalka, kuratorka in producentka, ki se udejstvuje na različnih področjih, kjer se stikata znanost in umetnost. V svojem večplastnem ustvarjanju se posveča predvsem vplivu robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi in ostalih živih organizmov. Končala je študij likovne umetnosti na Pedagoški fakulteti v Mariboru, nato opravila magistrski študij novomedijske umetnosti na oddelku Interface Culture Univerze v Linzu (Avstrija), se izpopolnjevala na inštitutu IAMAS (Japonska), kasneje pa je doktorirala na programu Empowerment Informatics na Univerzi v Tsukubi (Japonska). Bila je gostujoča raziskovalka v laboratoriju profesorja Hiroshija Ishigure v Kjotu (Japonska). Od leta 2019 je vodja laboratorija Raziskovalnih umetnosti in kulture v podjetniškem pospeševalniku Katapult, v okviru Delavskega doma Trbovlje, kjer deluje na področju povezovanja umetnosti, znanosti in novih tehnologij. Bila je gostujoča profesorica na programu Interface Culture na Univerzi za umetnost in dizajn v Linzu in članica komisije za osrednjo nagrado Zlata Nika na festivalu Ars Electonica v Linzu. Trenutno živi in deluje v Trbovljah.

Vladimir Makuc: Retrospektiva

Veliko razstavišče GBJ, 15. junij - 2. oktober 2022

Velika retrospektiva v Galeriji Božidar Jakac predstavlja obsežen pregled umetniškega delovanja Vladimirja Makuca, enega najbolj ikoničnih likovnih umetnikov na Slovenskem. Čeprav je bil prvenstveno znan kot mojster grafične umetnosti, so na razstavi prikazane različne razvojne faze njegove izrazito interdisciplinarne prakse, ki sega tudi na področja risbe, slikarstva, kiparstva, keramike in raznih hibridnih tehnik. Makuc je namreč nenehno raziskoval in spreminjal tok svojega avtorskega izraza.

Razstava temelji na obsežni donaciji Vladimirja Makuca Galeriji Božidar Jakac, ki obsega 53 grafičnih listov iz obdobja med 1957 in 1999, in kronološko prikazuje razvoj njegove ustvarjalne prakse. Predstavljena so nekatera redko videna zgodnja dela iz 50. let 20. stoletja, ko je še iskal formalen izraz in vsebinski interes, prepoznavna dela iz zrelega obdobja, ki so se vpisala v lokalno zgodovino umetnosti, in pozna dela, ko se je Makuc po letu 2000 v veliki meri odvrnil od grafike. Ravno zaradi raznovrstnosti in ustvarjalne zvedavosti sodi Makuc med najvplivnejše in najbolj prepoznavne likovne ustvarjalce v slovenskem kulturnem prostoru druge polovice 20. stoletja.

Makučeva ustvarjalna pot se je namreč raztezala skozi sedem desetletij in se je skladno z njegovim osebnostnim in umetniškim razvojem, kakor tudi z duhom prostora in časa, nenehno razvijala in spreminjala. Njegov ikonični položaj v lokalni kulturni zgodovini je pogojen prav s slogovno in motivno determiniranostjo, svetovnim nazorom in pomirjenostjo z lastnim položajem interpreta kraške in mediteranske kulturne krajine. Razstava prikazuje Makuca kot človeka in umetnika svojega prostora in časa, na katerega so neizbežno vplivali sočasni tokovi v družbi, kulturi in umetnosti. Kljub temu, da se je navidezno zatekal v intimno in arhaično izraznost, je bila njegova umetniška praksa tesno prepletena z dogodki iz njegovega življenja, tako z osebnimi izkušnjami kot s kolektivno družbeno zgodovino.

Na razstavi so na ogled dela iz zbirke Galerije Božidar Jakac, Goriškega muzeja, Galerije Antikvitete Novak, zapuščine Vladimirja Makuca in zasebnih zbirk.

Staš Kleindienst: Antiarkadija

Nekdanja samostanska cerkev, 6. 5. - 28. 8. 2022

Staš Kleindienst na razstavi Antiarkadija predstavlja slikarska dela zadnjega ustvarjalnega obdobja, med njimi tudi prvič razstavljena dela. Opus je za razstavo v cerkvi nadgradil z intervencijo, muralom, ki povezuje opus in doda razstavi dodatno razsežnost. Razstava bi težko prišla v bolj primernem času, saj (upajmo) zaključujemo poglavje pandemije, ki je za dve leti povsem zamrznila svet, spremenila naše navade in odnose ter zamajala predstave o ‘normalnosti’. Lahko se poistovetimo z upodobitvami urbanih ruševin, časovnih kapsul neizživete preteklosti in zamrznjenih trenutkov človeške zmede, brezvoljnosti in submisivnosti. Distopične krajine in dogajanje na Kleindienstovih delih se nam nenadoma zdijo nenavadno blizu, skorajda vsakdanje.

Staš Kleindienst je leta 2007 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, prav tam je leta 2009 tudi magistriral. Njegova dela so vključena v več zasebnih in javnih zbirk. Leta 2014 je prejel nagrado skupine OHO ter med drugim leta 2018 kuriral razstavo študentov z naslovom 12 razlogov za slikanje v galeriji ŠKUC. Leta 2019 mu je Univerza v Ljubljani podelila Priznanje pomembnih umetniških del. Živi in dela v Vipavi.

Kustosinja razstave je Asta Vrečko.

Postprodukcija: Iz likovne zbirke festivala Art Stays

Veliko razstavišče GBJ, 18. marec-15. maj 2022

Gostujoča skupinska razstava Postprodukcija: Iz likovne zbirke festivala Arts Stays bo v veliki galeriji Galerije Božidar Jakac na ogled postavila izbor del iz obsežne mednarodne likovne zbirke festivala sodobne umetnosti Art Stays iz Ptuja. Festival bo v letu 2022 praznoval dvajset let neprekinjenega delovanja, razstava pa bo poleti predstavljena tudi na Ptuju.

Razstava bo predstavila izrazito mednarodni nabor del najrazličnejših sodobnih umetnikov, ki jih povezujejo izrazita prostorska komponenta, zvočno-vizualna asociativnost in pomenska navezanost na nekatere temeljne postulate človeške vrste tukaj in zdaj. Na razstavi bodo sodelovali umetniki, ki so svoja dela v preteklih dveh desetletjih predstavili na festivalu Art Stays na Ptuju in čigar dela so bila koproducirana oziroma poklonjena v likovno zbirko Art Stays. Pričujoča razstava predstavlja prvo javno predstavitev zbirke, ki jo organizatorji razumejo kot priložnost in odgovornost, da s presekom in »postprodukcijo« dvajsetletnega delovanja analizirajo dosedanje delo in začrtajo nove smernice razvoja festivala v smeri kontinuitete in še večje implementacije Art Staysa v ponudbo/podobo/življenje regije in lokalne skupnosti.

Umetniki na razstavi:
Felipe Aguila, Lynn Book, Beti Bricelj, BridA, Garry Cass & S. Chandrasekaran, Nemanja Cvijanović, Leo Ferdinad Demetz, Maitha Demithan, Jarmila Džuppová, Dušan Fišer, Pavel Forman, Rok Golob, Interno3 (Manuel Frara), Jaša, Matthias Langer, Raphael Di Luzio, Polona Maher, Zul Mahmod, Robin Meier, Muzikačaka (Sara Korošec), Noriko Obara, Mark Požlep, László László Révész, Tim Roeloffs, Kimitake Sato, Marek Schovanek, Joachim Seinfeld, Tanja Špenko, Transversal Project (Erika Vicari), Verena Fanny Trausch, Elisabeth Wedenig.
Kustosa razstave: Jernej Forbici & Marika Vicari

Tomaž Furlan
I Made This

nekdanja samostanska cerkev, 24. 9. 2021-27. 3. 2022

Razstava z naslovom I Made This* predstavlja prostorska dela Tomaža Furlana, kiparja in večmedijskega umetnika, ki v svoji umetniški praksi pogosto naslavlja kompleksen odnos človeka do lastnega okolja in do njegovih vsakodnevnih banalnosti. V svoji novejši in povsem novi produkciji je Furlan ustvaril serijo objektov, s pomočjo katerih neposredno, materialno in avtoreflektivno obravnava družbene dinamike med tako imenovano civilizirano družbo in njenimi najbolj običajnimi pripomočki. V nekdanji samostanski cerkvi na ogled postavlja serijo, kipov, instalacij in prostorskih intervencij, ki temeljijo na robustnih materialih kot so kamen, terazzo beton, marmor in les.

Umetniška praksa Tomaža Furlana je globoko prepredena s humornim in ironičnim odnosom do situacij, s katerimi je posameznik soočen v svojem vsakdanu in jih je v duhu časa primoran reševati po ključu optimalne učinkovitosti. Od leta 2005 je kontinuirano gradil serijo absurdnih strojev Wear, kjer so bili kiparski objekti uporabljeni kot podaljški telesa in scenski elementi v video performansih. Njegovi kipi oziroma instalacije pod vprašaj postavljajo družbo neizbežne efektivnosti, kjer ni prostora za neuporabne stvari, ki nimajo praktične in potencialno monetarne vrednosti. V svojih novejših umetniških delih Furlan nadaljuje s tovrstnimi premisleki. V sklopu pričujoče razstave se navezuje na vseprisotno idejo »zdrave pameti«, ki naj bi bila merilo za racionalnost in učinkovitost, zato predstavlja na videz trivialne predmete, ki (morda nezavedno) krojijo človeška življenja. V svojem značilnem slogu, prepredenem z zvrhano mero samoironije in distance do lastnega položaja, izpostavlja absurdnost objektov, ki jih je ustvaril, in idej, ki jih le-te predstavljajo. Ti na videz vsakdanji in domačni objekti pa so lahko zaradi svoje vprašljive funkcionalnosti nenazadnje razumljeni le kot (neuporabna) umetniška dela.

Razstava bo na ogled do 27. marca 2022.

Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski umetniki med obema vojnama

novi prostori, 10. 9. 2021-13. 2. 2022

Razstava Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski umetniki med obema vojnama predstavlja umetnike, ki so študirali v Zagrebu, ter njihova dela do 2. svetovne vojne. Predstavlja vplive, povezave in sodelovanja med slovenskimi in hrvaškimi umetniki in umetnicami ter odpira nekatera osrednja umetnostna in družbena vprašanja, s katerimi so se ukvarjali v tem času - od nacionalnega likovnega izraza do angažirane umetnosti.

Zagreb je bil v obdobju med obema vojnama živahna metropola, kulturno in izobraževalno središče z edino likovno akademijo v Kraljevini Jugoslaviji, ki jo je med letoma 1923 in 1944 vodil Ivan Meštrović. Na njej so v tem času študirali številni umetniki iz celotne kraljevine, med njimi tudi skoraj sto slovenskih umetnic in umetnikov, na primer: Zoran Mušič, Gabrijel Stupica, Zoran Didek, France Mihelič, Miha Maleš, France Gorše, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Maksim Sedej, Mira Pregelj, Frančišek Smerdu, Boris in Zdenko Kalin, Bara Remec ter številni drugi, ki so delovali kot slikarji, kiparji, scenografi, likovni pedagogi, kulturni delavci in teoretiki ter tudi kot prvi profesorji Akademije likovnih umetnosti v Ljubljani, ustanovljene leta 1945. Med umetniki zagrebške akademije so se spletla trajna prijateljstva, nekdanji profesorji in študentje so postali kolegi, nekdanji sošolci sodelavci, umetniki in umetnice so skupaj razstavljali, delovali v društvih, zasedali v odborih in sooblikovali tako umetnost 20. stoletja.

Razstava predstavlja več kot sto trideset slikarskih in kiparskih del ter grafik najbolj znanih slovenskih umetnikov ter veliko arhivskega gradiva iz časa akademije. Nekatera dela so bila skupaj razstavljena že v času pred vojno, nekatera bodo v Sloveniji na ogled prvič. Umetniška dela slovenskih avtorjev in avtoric so predstavljena skupaj z deli njihovih hrvaških kolegov Antuna Motike, Otona Postružnika, Marijana Detonija, Frana Šimunovića, Slavka Kopača in profesorjev Ljube Babića, Vladimira Becića, Ivana Meštrovića, Krste Hegedušića, Marina Tartaglie in drugih.

Avtorici razstave sta dr. Asta Vrečko in Dajana Vlaisavljević. Razstava je nastala v sodelovanju treh slovenskih in hrvaških ustanov: Galerije Božidar Jakac Kostanjevica na Krki, Nacionalnega muzeja moderne umetnosti, Zagreb in Akademije likovnih umetnosti v Zagrebu.

Aleksij Kobal & Manca Ahlin
Navzkrižja dilem

nekdanja samostanska cerkev, 21. 5. - 5. 9. 2021

Razstava Navzkrižja dilem tandema, ki ga sestavljata slikar Aleksij Kobal in oblikovalka Manca Ahlin, bo v prostoru nekdanje samostanske cerkve vzpostavila celosten ambient in se osredotočila na univerzalna vprašanja o neskončnosti in cikličnosti. Skupno delo združuje na videz povsem različni praksi obeh umetnikov v koherentno likovno celoto, ki nagovarja publiko na vizualni in metafizični ravni.

Pri ustvarjanju kolektivnega dela sta se umetnika navezala na večplastne pomene pojavov oziroma objektov kot so Möbiusov trak, torus in uroboros. S pomočjo teh motivov in oblik želita z vizualnimi sredstvi nasloviti nekatere temeljne dileme današnje globalne civilizacije kot so na primer meje človeškega dojemanja sveta, cikličnost zgodovine, družbenih razmerij in etičnih konsenzov ter eksistenčna vprašanja o svobodi in demokraciji. Zgodovina človeške vrste se vseskozi ponavlja, saj svet in družba nenehno napredujeta, hkrati pa se vedno znova vračata na lastne izhodiščne točke. Möbiusov trak zaradi svoje specifične oblike že več kot stoletje predstavlja svojstveno znanstveno in filozofsko zagonetko. V sebi namreč skriva številne absurde zahodne civilizacije v času njenega zatona, ki je premo-sorazmeren z razkrajanjem kohezivne družbe in nadomeščanjem družbenih odnosov s transakcijskimi.

Aleksij Kobal (1962) je umetnik, ki ustvarja na presečišču različnih medijev in disciplin; izvorno kot vizualni umetnik, pogosto pa tudi na področjih literature in glasbe. Leta 1986 je diplomiral in leta 1993 magistriral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Samostojno razstavlja od leta 1987, njegova likovna dela pa se nahajajo v številnih zbirkah v širšem mednarodnem prostoru. V obdobju 2003-2007 je bil član skupine The Stroj, leta 2009 je izšel njegov knjižni prvenec Glas. Živi in deluje v Ljubljani.

Manca Ahlin (1977) je umetnica, ki se udejstvuje na področju oblikovanja, arhitekture in umetne obrti. Diplomirala je iz arhitekture na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, nakar je v svojem ustvarjalnem delu začela povezovati tradicionalna znanja čipkarstva, oblikovanja in arhitekturne, kar ji je tudi prineslo širšo mednarodno prepoznavnost. Njena praksa je široka, saj oblikuje tako prostorske ambiente in nakit, kot ustvarja umetniške instalacije. Trenutno živi in deluje med Ljubljano in New Yorkom.

Dragica Čadež
Zgodba o lesu in glini

Novi prostori, 24. 4.-15. 8. 2021

Retrospektivna razstava Dragice Čadež z naslovom Zgodba o lesu in glini predstavlja presek več kot petdesetletnega opusa kiparke, ki je od sredine 60. let dodobra zaznamovala slovenski in širši regionalni kulturni prostor. Gostujoča razstava je bila izvorno predstavljena v Mestni galeriji v Ljubljani, vendar bo postavitev v Galeriji Božidar Jakac še obsežnejša in podrobnejša od prve postavitve. Ravno Galerija Božidar Jakac namreč hrani največjo zbirko njenih del iz različnih obdobij, skupaj več kot 270 kipov.

Razstava, ki jo bo pospremil obsežen katalog v izdaji Mestne galerije Ljubljana, se bo poglobila v analizo različnih obdobij njenega opusa, se osredotočila na kontinuitete in prelome, ki so se odvili v letih delovanja, in izluščila osrednje poudarke njene likovne izraznosti in sporočilnosti. Že v sredini 60. let, po tem ko se je udeležila Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki, je Dragica Čadež za materialno bistvo svojega ustvarjanja izbrala predvsem les, v preteklih dvajsetih letih pa tudi glino. Razstava se bo tako osredotočila na različna obdobja njene bogate kariere, v kateri se je od samega začetka v duhu visokega modernizma posvečala in približevala prostorski skulpturi, ki se ne osredotoča na klasično osrediščeno gmoto, pač pa uvaja celosten kiparski ambient. V svojem delovanju se je Dragica Čadež navezovala na različne tradicije modernizma, ki se ne navezujejo nujno na v zgodovini umetnosti vedno znova pojavljajoči se evropocentrični klasicizem, ampak se zgledujejo pri tradicijah kultur izven tega umetnostno dominantnega miljeja, ki v svoji izvorni obliki niso nikdar zares stopile na piedestal visoke umetnosti.

Dragica Čadež (1940) je diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno (1963), nakar je pri profesorju Borisu Kalinu dokončala tudi podiplomski študij (1965). Leta 1982 je postala prva profesorica kiparstva v Sloveniji in se je leta 1989 zaposlila kot redna profesorica na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Ustvarja predvsem v lesu, v zadnjem času pa tudi v glini oziroma keramiki, medtem ko je skozi svojo ustvarjalno pot delala tudi v bronu, mavcu in betonu. Samostojno ustvarja in razstavlja od leta 1963. V obdobju 1968-1972 je bila del neformalne skupine neokonstruktivisti (1968-1972), ki je ustvarjala geometrično in minimalistično občuteno umetnost. Leta 1986 je prejela Nagrado Prešernovega sklada za prelomni kiparski cikel Asociacije na Pompeje. Dragica Čadež živi in deluje v Ljubljani.

Mitja Konić
Amor Fati

nekdanja samostanska cerkev, 25. 9.-4. 4. 2021

Mitja Konić se je v preteklosti predstavil na številnih skupinskih razstavah po Sloveniji, vendar je trenutno bolj prisoten in prepoznaven v mednarodnem prostoru. Kot ustvarjalec, živeč v Münchnu, dojema svoje poslanstvo neposredno iz slikarskega rituala in ustvarja onstran političnih delitev, potrošništva, digitalnih medijev ter novodobnih trendov v vizualni umetnosti. Osredotoča se na filozofski in intelektualni odnos med človekom, naravo in stvarmi. Svojo kontemplativno govorico artikulira s formalnimi, semiotičnimi in pomenskimi elementi ter večino napora posveča sebi lastnim tipologijam.

Razstava v nekdanji samostanski cerkvi, kjer prevladujejo monumentalna platna, razgalja jedro Konićeve poetike. Osrednji pojem njegovega razumevanja ustvarjalnosti je tokrat definiran že v naslovu in je hkrati vodilni motiv nekaterih del. Konić namreč vso dogajanje med sabo in platnom, med avtorefleksijo in zunanjo stvarnostjo dojema kot usodo. Ves kreativni proces od ideje prek mišljenja do izbire oziroma kombinacije materialov je zanj alkimija. Rezultat je slika kot osupljivo presečišče različnih svetov oziroma Konićev vmesni svet. V njem se z vidika tradicionalnega, (post)modernističnega in sodobnega slikarstva stapljajo nasprotja. Konićeva platna v prepletu figuralnega in abstraktnega združujejo risarske in slikarske prvine, obenem pa razkrivajo kontrapunkt med ustvarjanjem iluzije gibanja in občutkom zamrznjenosti. Posamezna dela se v detajlih spogledujejo z minulimi umetnostnimi obdobji, kot so denimo aluzije na draperije renesančnih mojstrov ali na baročne angele.

Kustos razstave je dr. Robert Simonišek.

Foto: Jaka Babnik

Silvan Omerzu
Pregledna razstava

novi prostori, 11. 9. 2020 - 4. 4. 2021

Pregledna razstava v Galeriji Božidar Jakac in na gradu Rajhenburg, enoti Kulturnega doma Krško, prikazuje pregled ustvarjalnega dela likovnega umetnika, gledališkega režiserja in lutkarja Silvana Omerzuja. Predstavljen je skrbno izbran nabor najrazličnejših del, od risbe in slike, senčne podobe, kinetične skulpture, prostorske instalacije, do scenografije in lutke, ki so nastala v preteklih tridesetih letih.
Ustvarjalno pot Silvana Omerzuja zaznamuje izrazita interdisciplinarnost, saj se kot ustvarjalec ni nikdar zavezal eni sami umetniški disciplini ali mediju, marveč je hkrati deloval kot vizualni umetnik, scenograf, lutkar in gledališki režiser. Za njegovo umetniško prakse, ki se pojavljajo tako na gledaliških odrih kot v galerijskih prostorih, so značilne kompleksne objektne instalacije, ustvarjene iz lesa in kombinirane z najrazličnejšimi materiali, ki prikazujejo ekspresivne in često groteskne motive, v katerih se odražata subtilna družbena kritika in obešenjaški humor.
Na razstavi v GBJ so na ogled izbrani elementi iz nekaterih najbolj odmevnih in ključnih del kot sta gledališki predstavi Prepovedane ljubezni (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2009) in Hiša Marije pomočnice (Slovensko mladinsko gledališče, 2007-2008) ter razstavi Avtomati, lutke in igralci (MGLC, 2010) in Ivan Cankar in Evropa (Cankarjev dom, 2018-2019). Omerzu se je leta 2006 že predstavil na samostojni razstavi Solze v nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac, ki jo je spremenil v popoln ambient. Razstava na gradu Rajhenburg je na ogled med 18. 9. 2020 in 8. 2. 2021 in predstavlja Omerzujeva zgodnja dela, ki so bila ustvarjena tako za likovni kot tudi gledališki kontekst.

Ob retrospektivni razstavi je izšel obsežen katalog z besedili Nataše Smolič, Blaža Lukana in intervjujem Marka Bauerja.

Foto: Žiga Koritnik

Slobodan Vidović
Stanja

nekdanja samostanska cerkev, 3. 7. - 6. 9. 2020

Slobodan Vidović (1974, Gradiška BIH), ki ga do sedaj poznamo predvsem po abstraktnih slikah velikih formatov, je tokrat posegel v povsem drugo polje – polje digitalnih medijev, ki, okrepljeni z informacijsko revolucijo in prenosi digitalne preciznosti, že več kot tri desetletja vstopajo tudi v polje slikarstva. Kot je v katalogu razstave zapisal dr. Nikola Šuica, je Vidović tako posegel po medijskih dražljajih, ki ustvarjajo sodobne modele vidnosti tako, da mešajo resničnost in laži. Dojemanje panoptikuma takšnega neustavljivo dinamiziranega sveta pa se komajda lahko spozna brez ironije. Naslikani motivi prihajajo iz planetarnega razpona in s svojo senzibilnostjo izdelave združujejo melanholični občutek izključenosti. Cikel Stanja prinaša natančen obseg realnih, vendar s slikarskim jezikom zamišljenih svetov, strukturiranih prizorov, ki jih prepoznavamo in jih hkrati zaznamo v plastenju medijskih fiksacij. Skozi statično umirjenost zelo natančne strukture motiva je mogoče opaziti oddaljeno sled fotografskega izhodišča, preoblikovanega in izvedenega skozi reducirano barvno lestvico, pri čemer način slikanja skozi plastenje barvnih nanosov prav gotovo izhaja iz njegovih prejšnjih abstraktnih ciklov in pristopov nepredmetnega spontanega prodiranja v materijo. Skozi Vidovićev avtentični slikarski proces se, v splošni tranzicijski obremenitvi tretjega tisočletja in globalni izčrpanosti, izrisuje nova vloga umetnika, usmerjenega v položaj obsesivne samotne, a tudi globalnega soočenja s koncem zgodovine.

Razstava je nastala v sodelovanju z Muzejem sodobne umetnosti RS iz Banjaluke.

Foto: Jaka Babnik

Osamljenosti
Izrazi tesnobe v »prekmurski« likovni umetnosti

novi prostori, 30. 5. - 16. 8. 2020

Izbor iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota.

Razstava, ki so jo v lanskem letu pripravili v Galeriji Murska Sobota je posvečena častitljivemu jubileju, 100. obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Ob gostovanju razstave v Kostanjevici na Krki je predstavljen razširjen izbor del, ki jih v svoji zbirki hrani murskosoboška galerija.

S svojimi deli na razstavi sodelujejo Igor Banfi, Dubravko Baumgartner, Nikolaj Beer, Robert Černelč, Sandi Červek, Ladislav Danč, Marjan Gumilar, Štefan Hauko, Zdenko Huzjan, Nataša Kos, Franc Mesarič, Mirko Rajnar in Dušan Šarotar.

Téma razstave je téma osamljenosti, tesnobe in melanholije kot tisti skupni imenovalec, ki se v preseku dobrih petdesetih let izčrpno izrazi pri različnih »prekmurskih« umetnikih. S problematiko in tematizacijo horizonta, praznine in melanholije poskuša razložiti, kaj ti pojmi pomenijo in kako se kažejo v delih predstavljenih umetnikov, hkrati pa dokazati, da »prekmurska« likovna umetnost ne vsebuje drugačnega izraza, torej takega, kakršnega bi lahko zaznali le tukaj in nikjer drugje. Likovni jezik in rokopis, s katerim se izraža, je izviren in geografsko nezamejen. Ravno zato je univerzalen, saj v njem ni mogoče zaznati nobenih lokalizmov in regionalizmov.

S pričujočo razstavo so v Galeriji Murska Sobota hoteli prikazati dva segmenta. Eden je odlično likovno delovanje v Prekmurju v zadnjih petdesetih letih, drugi pa je skrb za premično dediščino, saj so vsa razstavljena in predstavljena dela iz galerijske stalne zbirke. Razstava je tematizirana preko izkušnje horizonta kot robnega izkustva. To izkustvo vsak predstavljeni umetnik interpretira na povsem samosvoj način. To je univerzalno izkustvo, kakor je univerzalen tudi likovni jezik predstavljenih umetnikov.

Kustos razstave: dr. Robert Inhof

Nande Vidmar
Retrospektivna razstava

novi prostori, 4. 10. 2019 - 15. 3. 2020

Nande Vidmar (1899-1981) se je skupaj s svojim mlajšim bratom Dragom v slovenski likovni panteon zapisal predvsem kot ekspresionist, tradicionalni krajinar, novostvarnostni portretist, slikar žanrskih in partizanskih prizorov. Zelo malo pa se ve o njegovih barvitih in enigmatičnih delih iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja, ki so bila v preteklosti le enkrat na ogled javnosti. V tem obdobju umetnik sprva ustvarja v mejah novega realizma in niza prizore svojega ateljeja z dekorativno, skoraj matissovsko noto. V neki točki pa se izolira in pod vplivi abstraktne umetnosti radikalno preoblikuje svoj izraz. Najpoznejša dela svojstveno tematizirajo nasilje druge svetovne vojne in so posredno avtorjeva kritika takratnih družbenih razmer ter kulturne elite.

Od leta 2017 do odprtja najobsežnejše retrospektive Nandeta Vidmarja so v Galeriji Božidar Jakac evidentirali več kot 1800 njegovih risb in grafik ter okoli 200 slik tega slikarja, risarja in grafika. Polega likovnih del in dokumentarne predstavitve utrinkov iz umetnikovega burnega življenja bodo razstavljeni tudi predmeti in spominki, ki jih je oblikoval v zgodnjem obdobju ter med drugo svetovno vojno, ko je bil v taborišču. Glavnino razstavljenih del je posodil umetnikov sin Mišo Vidmar, ostala pa prihajajo iz ljubljanske Moderne galerije, Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Mestnega muzeja Ljubljana ter od zasebnih lastnikov.

Kustos: dr. Robert Simonišek

OBVESTILO: V skladu z odredbo Ministrstva za zdravje in priporočili pristojnih institucij smo bili primorani razstavo predčasno zapreti z dnem 13. marec 2020. Hvala za razumevanje.

Neven Bilić
Ad infinitum

nekdanja samostanska cerkev, 13. 9. 2019-9. 2. 2020

V nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac se s samostojno razstavo Ad infinitum slovenski javnosti prvič predstavlja hrvaški umetnik Neven Bilić. Na razstavi so predstavljena dela nastala pred desetletjem, ki postavljena v nekdanji sakralni prostor vzpostavljajo nove odnose in odpirajo nove možnosti za njihovo interpretacijo. V procesu artikulacije umetniških idej Neven Bilić že od samih začetkov kaže senzibilnost do netradicionalnih materialov, neutrudno raziskujoč njihov potencial. Tako eksperimentira z različnimi vrstami polimerov, s t. i. netradicionalnimi materiali, ki se v kreativnih in kompleksnih postopkih spreminjajo v nove oblike, geometrične ali organske in razkrivajo neskončne potenciale oblikovanja. Fascinacija nad različnimi vrstami sintetičnih materialov, eksperimentiranje in odkrivanje optimalnega tehnološkega postopka, so osnovni ustvarjalni principi Bilićevega dela.

Razstava je nastala v sodelovanju GBJ in Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu (Muzej suvremene umjetnosti Zagreb).

Kustosinja: Vesna Meštrić (MSU Zagreb)

Foto: Marko Ercegović

Drago Tršar
Monument

novi prostori, 18. 5. - 8. 9. 2019

Akademski kipar in akademik Drago Tršar je pomembno zapisan v patrimonij slovenskega kiparstva. Njegova izjemna dela, od monumentalnega javnega kiparstva do male plastike, lahko najdemo v vseh preglednih publikacijah slovenske likovne umetnosti 20. stoletja, prepoznaven pa je tudi po delih v številnih drugih likovnih medijih. Drago Tršar je bil tudi dolgoletni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 2017, ob avtorjevem visokem življenjskem jubileju in ob pobudi Moderne galerije, smo v Galeriji Božidar Jakac pristopili k medinstitucionalnemu projektu z naslovom: Monument - Drago Tršar. Široko zastavljena in poglobljena strokovna obdelava avtorjevega opusa s strani kar sedmih muzejskih in galerijskih institucij, je med leti 2017 in 2019, ko s projektom končujemo ravno v Kostanjevici na Krki, rezultirala v nizu razstav po vsej Sloveniji.

Prva razstava v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj (25. 4. - 3. 6. 2017) je bila preglednega značaja, v Galeriji Murska Sobota (8. 3. - 16. 6. 2018) so se osredotočili na avtorjeva dela na japonskem papirju, sledila je osrednja pregledna razstava monumentalnega kiparstva v Moderni galeriji, s podnaslovom Monumentalnost in množica (14. 6. - 30. 9. 2018). Razstavi v Mestni galeriji Piran, razstavišču Obalnih galerij Piran (6. 7. - 26. 8. 2018) in v Mestni galeriji Muzeja in galerij mesta Ljubljana (22. 11. 2018 - 20. 1. 2019) sta izpostavili dva avtorjeva motivna cikla, morje in erotiko. Razstava v Koroški galeriji likovnih umetnosti (23. 11. 2018 - 20. 1. 2019) pa se je za razliko od ostalih razstav posvečala širšemu tematiziranju spomenikov in skulptur v javnem prostoru, s fokusom na delih Draga Tršarja in njihovi interpretaciji skozi oči dveh sodobnikov.

Postavitev v Galeriji Božidar Jakac, kot zadnja v nizu, obsega preplet del iz vseh ustvarjalnih obdobij po izboru avtorja, pri čemer se postavitev v šestih sobah razstavišča galerije osredotoča na plastiko manjših formatov v bronu, mavcu in keramiki.

IRWIN
Was ist Kunst Bosna in Hercegovina / Heroji 1941–1945

nekdanja samostanska cerkev, 27. 4.-7. 7. 2019

Namen mednarodno uveljavljenje skupine IRWIN je v nadaljevanju avtorskih projektov Was ist Kunst, tokrat poseči v ideološko blokado znotraj države Bosne in Hercegovine. Projekt bo zasnovan na interpretaciji portretov vseh narodnih herojev Bosne in Hercegovine iz časa II. svetovne vojne. Ideološki konstrukt je praviloma uokvirjena podoba. Skupina IRWIN bo skozi lastno poetiko ideološko točko pogleda na dela premaknila izven okvirja na način, da bo dela uokvirila v njihove avtorske okvirje. S tem konstrukt naenkrat razpade, ostane samo jasna sled ideološkega aparata, ki seveda deluje naprej in novi podobi pridoda nov ideološki konstrukt. Umetnost kot taka seveda seže dlje in ideologijo preseže. Tudi z mednarodnimi, transnacionalnimi projekti, ki iz vsebine izluščijo zgolj in samo bistvo.

Razstava je nastala v sodelovanju z Muzejem sodobne umetnosti Republike Srbske in Zgodovinskim muzejem Bosne in Hercegovine.

(foto: Jaka Babnik)

D K V
Dugo, Kusterle, Valvassori. Tri zgodbe z meje.

Novi prostori, 19. 10. 2018 - 7. 4. 2019

V novih razstavnih prostorih GBJ predstavljamo tri mednarodno uveljavljene sodobne umetnike, ki živijo in delujejo na širšem področju Gorice; Franca Duga (1941), Roberta Kusterleta (1948) in Giorgia Valvassorija (1947). Razstava DKV. Dugo Kusterle Valvassori. Tri zgodbe z meje, predstavlja v zadnjih dveh desetletjih nastalo, slogovno in vsebinsko povsem različno, likovno produkcijo umetnikov, ki se tokrat prvič predstavljajo skupaj v triu. Razstava je nastala v čezmejnem projektu Pilonove galerije Ajdovščina in ERPAC – Ente Regionale per il Patrimonio Culturale della Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia.

Ideja, da bi združili tri umetnike, ki se tako razlikujejo po značaju, načinu dela, oblikah izražanja in celo v tem, kako pojmujejo umetnost, a ki jih označuje skupen prostor ob meji, vzbuja v nas razmislek o tem, ali jih lahko primerjamo in najdemo sorodno napetost, podobno težnjo po videti dlje, onkraj meje, ki jo sami pojmujejo kot izziv in je zanje torej prej povod za širitev kot omejitev.

Delo vsakega od treh so večkrat postavili v odnos z mejo: v zapisu o delu Franca Duga je Marco Goldin omenil »mejo kot eksistenčno stanje«; Giorgio Bonomi je v razmišljanju o umetniškem razvoju Giorgia Valvassorija povedal, da »živeti in delati v prostoru ob meji je močno zaznamovalo njegovo delo, kot tudi njegovo življenje«; Roberto Kusterle je sam v intervjuju priznal, da je prostor, kjer živi, pomemben, ko je govoril o »močni srednjeevropski dediščini, določenem tipu vizije, o uporabi goste črnine [...]. Zgodovina nam še teče v žilah«.

Zgodba Franca Duga se začne z zgledom z vzhoda, na začetku svoje slikarske in graverske kariere ga slikar in grafik Jiří Anderle ni prevzel nič manj kot Rembrandt. Dugo občuduje preciznost in včasih neusmiljenost črte, s katero češki umetnik razišče najtemnejše plati človeštva v dimenziji izven časa, ter njegovo drznost, ko brez prikrivanja in brez cenzure na nadrealističen način razkrije resnico, ki je včasih tudi grozna; pri Rembrandtu opazuje tehniko, mojstrsko podajanje luči in senc, sposobnost psihološkega poglabljanja, in to Dugo ponovi v svojem delu, začenši z avtoportreti, ki v teku njegovega življenja registrirajo minevanje časa.

Fotografija v delu Roberta Kusterleta postane sredstvo, ki izbriše vse meje med resnico in pretvarjanjem oziroma ju tako pomeša, da ni več mogoče razločiti, kaj je realno in kaj ni, in ju spremeni v to, kar bi lahko bilo. Rdeča nit povezuje delo iz preteklih let s sodobnim tako z vidika tehnike kot z vidika vsebine: avtorja očara odnos med človekom in naravo. Narava pride naproti umetniku skoraj naključno, ko se sprehaja ob morju ali reki. Narava je v tem primeru zemlja, voda, kamni in vse, kar voda prenaša in lahko tudi delno spremeni v primerjavi s tem, kar je bilo v začetku, in na ta način sugerira nove svetove, nove zgodbe.

Kar ponuja Giorgio Valvassori, je igra nasprotij, za katero izbere elemente, materiale in oblike, ki so vezani na bistvenost geometrije in prostora, blaga in lesa, železa in svinca. Oblike prikličejo v spomin situacije, predmeti interagirajo s prostorom in gledalcem, kipi in instalacije spodbudijo drugačno percepcijo, ki destabilizira zdravo pamet tako, da zoperstavi videzu realnost vsakdana in se pri tem igra z antinomijami, ironijo in dramo, lahkotnostjo in težkostjo, pojmom in materialnostjo, z dvoumnostjo nasploh.
(Franca Marri, iz kataloga razstave)

Branko Cvetkovič
NE-PROSTOR | Nični PROSTOR

nekdanja samostanska cerkev, 21. 9. - 9. 12. 2018

Fotografska postavitev NE-PROSTOR│NičniPROSTOR vzpostavlja različna stanja, ki s fotografskimi rezi kot hipnimi prekinitvami fragmentirajo in procesirajo dinamiko časa. Morska gladina se spreminja v rizomsko površino brezštevilno množečih se gub, ki topografsko natančnost posnetka premesti v območje kontemplacije in na simbolno ravnino raztezanja časa in brezkončnega prostora.
V prostranih ladjah sakralne arhitekture morja odpirajo duhovno doživetje, ki ne izvira iz metafizičnih implikacij, ampak iz znanih pojavov in stvari. Onstran Črnega kvadrata, v prostoru cerkvenega kora, se oceanska gladina konceptualno zaobrne v praznem odsevu na fotografijah Mrtvih oči. Na kraju tega intimnega sanktuarija se povežejo in prepletejo smrt, krajina in občutek svetega. Boleče intimni posnetki oči dokumentirajo odsotnost pogleda − protislovno prisotnost odsotnosti − in nas postavijo v neposredno bližino z odmaknjenim strmenjem, ki vzbuja nelagodje pred nedoločenostjo in tujostjo praznine. V mrtvih očeh vlada popoln mir, kot da bi se vanje prezrcalil nični prostor spokojnih morskih gladin brez horizonta. Cvetkovič smrt pojmuje kot »najbolj elementaren pojem abstraktnega v celotni strukturi človeške zavesti in kot fizični abstraktum ne-prostora in ničnega časa«. Ta nepoznani kraj odsotne zavesti je, kakor razlaga, »najbolj abstrakten način simboliziranja človeške predstave prostora, časa in zavesti oziroma nezmožnosti predstavljati si, da sploh ne obstajajo.«
Toda nični prostor ni samo kraj ontološkega konca in zaprtja, tako kot črna na Črnem kvadratu ni slepota ali nevidnost, temveč sestav temnih svetlob oziroma lesketanje teme, kakršnega poznamo v nekaterih redkih trenutkih, ko zapremo oči. Predstava ničnega prostora kot antiteze prostora, ki jo Cvetkovič zasleduje prek ploskve in svetlobe, ni toliko nekaj zunaj v pokrajini, kot je za steno našega očesa.

Kustosinja: dr. Nadja Gnamuš

• katalog

Petra Varl
Blizu svetlobi

Nekdanja samostanska cerkev, 22. 6. - 26. 8. 2018

Razstava Blizu svetlobi vznika iz neznatnih intimnih, čutnih in racionalnih impulzov umetnice v želji po vzpostavitvi dialoga z izredno zapeljivim, a zahtevnim razstavnim prostorom. Petra Varl v prostoru ustvarja koreografijo med štirimi osnovnimi elementi, ki »preigravajo« izkušnjo materialne realnosti sveta umetnice in gledalca ter jo subtilno povežejo z možnostmi minljivega in hipnega. V prostoru se ustvarja suspenz med materialnim in nečem, kar je na robu materialne prisotnosti, med vizualnim in nevizualnim. Gre za nekakšno »osvoboditev« znotraj celotne postavitve z združevanjem elementov, ki niso formalno mogoči. Prej kot s fizično inercijo mase oziroma volumna, ki bi zapolnila zahteven razstavni prostor, so umetničini posamični vneseni elementi dinamični in odprti in poskušajo razbiti vtis teže prisotnosti volumna ter na ta način pokazati na enostavno lepoto praznine arhitekturnega prostora. Kot iskren odvod umetničinega racionalnega razmisleka o razstavnem prostoru pa je postavitev Blizu svetlobi tudi kratka zgodba intimnih izpovedi, ki odstirajo misli, ki so vselej razpete med izkustvom in neizkustvom. Tako umetnice kot gledalca.

Kustos: Tevž Logar
Glasba: Ólafur Arnalds – Near Light
Oblikovanje oblačil: Uroš Belantič

Foto: Jaka Babnik

• katalog

Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha

Novi prostori, 26. 5. - 20. 9. 2018

Mednarodna razstava del nemških, čeških in slovenskih ekspresionistov je prvi poskus umeščanja slovenskega ekspresionizma v srednjeevropski milje. Na razstavi bodo ob bok osrednjim slovenskim predstavnikom ekspresionzima, kot so Božidar Jakac, France Kralj, Tone Kralj, Veno Pilon, Fran Tratnik, Nande Vidmar, Drago Vidmar ter drugi, postavljena ključna imena nemškega in češkega ekspresionizma kot so Ernst Ludwig Kirchner, Emil Nolde, Karl Schmidt-Rottluff, Käthe Kollwitz, August Brömse ter Emil Filla, Josef Čapek, Bohumil Kubišta, Otto Gutfreund ter drugi.

Razstava je nastala v sodelovanju s češkim muzejem GASK - Gallery of the Central Bohemian Region iz Kutne Hore. Na razstavi bodo predstavljena dela iz: Galerije Božidar Jakac, GASK - Gallery of the Central Bohemian Region, Kutná Hora, Institut für Auslandsbeziehungen (IFA), Kupferstich-Kabinett - Staatliche Kunstsammlungen Dresden, Kunstforum Ostdeutsche Galerie Regensburg, Moderne galerije, Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Pilonove galerije, Umetnostne galerije Maribor ter zasebnih zbirk.

Kustosa razstave: Goran Milovanović in dr. Robert Simonišek

Bojan Golija: Retrospektiva

novi prostori, 3. 2. - 22. 4. 2018

Prva velika posthumna pregledna razstava del Bojana Golije ponuja priložnost za celostno ovrednotenje umetnikovega izjemnega in raznolikega opusa, ki je nastajal skozi šest desetletij druge polovice dvajsetega stoletja. Študij pod mentorstvom Božidarja Jakca in zaznamujoče potovanje na Japonsko leta 1957 sta bila popotnica za življenje posvečeno raziskovanju zmožnosti in robov grafične umetnosti ter predanemu poučevanju na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru.

Razstavo so lani pripravili v Umetnostni galeriji Maribor, v sodelovanju z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom v Ljubljani, Univerzo v Mariboru in Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru.

Narava v nebo, človek vase
Mojstrovine iz zbirke Koroškega muzeja moderne umetnosti

novi prostori, 14. 10. 2017 - 7. 1. 2018

Razstava Narava v nebo, človek vase interaktivno združuje avstrijsko (post)moderno slikarstvo in sodobno literaturo. Izbor krajin in figuralnega slikarstva, predvsem portretov, med drugim vključuje glavne predstavnike avstrijskega slikarskega panteona 20. stoletja, kot sta Herbert Boeckl in Maria Lassnig ter samosvoja in diametralno nasprotna Werner Berg in Arnold Clementschitsch. Uvodni del razstave posveča pozornost prvemu slovenskemu realističnemu krajinarju Marku Pernhartu. Podobam narave in človeka se v prostoru pridružujejo citati številnih pesnikov ter pisateljev iz Koroške in širšega avstrijskega miljeja, med drugim Valerie Fritsch, Alexandra Peera, Gabriele Kögl in Maje Haderlap. Narava v nebo, človek vase stimulira obiskovalca k ustvarjanju osebnih zgodb na relaciji podoba-tekst ter preizprašuje odnos med človekom in naravo, zgodovino in individualno izkušnjo, telesnim in duhovnim, provinco ter centrom. Hkrati je panoramski pregled ključnih obdobij, usmeritev in gibanj avstrijskega slikarstva 20. stoletja.

Kustos razstave je dr. Robert Simonišek. Razstavo smo pripravili v sodelovanju s Koroškim muzejem moderne umetnosti iz Celovca, Literarnim muzejem Roberta Musila, Društvom slovenskih pisateljev v Avstriji, Zvezo koroških pisateljev ter Avstrijskim kulturnim forumom.

Alem Korkut
Telo / Corpus

Nekdanja samostanska cerkev, 7. 10. 2017 – 07. 01. 2018

Formalno bi lahko nova Korkutova dela opredelili kot kiparske risbe geometrijskih figur ali kot okostja oziroma obrise geometrijskih teles (najpogosteje kock), katerih stranice in robovi se rahlo upogibajo pod lastno obremenitvijo, kot da bi se počasi topili. Avtor za izdelavo teh likov v celoti uporablja ustrezne materiale - poliuretan in epoksid, ki sta podvržena toplotnim in drugim fizikalnim spremembam, s čimer nevsiljivo poudari omenjeno fizično dejanje, ki je potencirana tudi z velikimi formati kipov. Korkut s tem postopkom od anorganske, geometrijske oblike, postopoma prehaja v morfologijo organskega, pri čemer ostaja zvest lastnemu kiparskemu eksperimentiranju ter hkrati svojstveno namiguje na ikonografijo znanstvene fantastike oziroma medij filma in stripa. Novi Alemovi kipi so, poleg tega da kažejo na minljivost in krhkost življenja, hkrati tudi avtorjeva apokaliptična vizija prihodnosti, saj ti predmeti kot tudi nekatera prejšnja Korkutova dela opozarjajo na ekološke probleme sodobnega človeštva oziroma izražajo dvom ne le v preživetje bioloških posameznikov, temveč tudi v obstoj humanističnih pridobitev in etičnih vrednot človeštva. Propad in minevanje telesa sta Alemov alegorični prikaz sodobnega duhovnega stanja, čeravno avtor dopušča možnost boljše prihodnosti. Dvanajst kipov, umeščenih v nekdanjo kostanjeviško cerkev, v tem monumentalnem, čistem in preprostem, pa vendar duhovno vzvišenem gotskem prostoru, spominja na dvanajst apostolov, ki jim je kljub človeški šibkosti, ranljivosti, dvomom, osebnim strahovom in splošni družbeni represiji uspelo ohraniti in ustvariti novo duhovno moč. (Mladen Lučić)

Tina Dobrajc
Velika dekleta ne jočejo

Nekdanja samostanska cerkev, 19. 5.-10. 9. 2017

Umetnica Tina Dobrajc na samostojni razstavi z naslovom Velika dekleta ne jočejo v nekdanji samostanski cerkvi predstavlja novejša slikarska in večmedijska dela, s katerimi se dotika aktualne politične stvarnosti, narodove mitologije in vprašanj družbenega spola. Na platnih v kombiniranih tehnikah upodablja imaginarne prostore in prizore, ki služijo kot metafora za vsakdanje pojave v svetu, ki jo obdaja in zaznamuje.

Predstavljena dela so svojstvene alegorije aktualnega trenutka in jih je moč brati tako partikularno kot univerzalno, saj se nanašajo na lokalno kakor tudi globalno družbenopolitično situacijo. Na eni strani se umetnica dotika vprašanj nacionalne in kulturne identitete, ki danes postaja vse bolj vroča tema javnih diskurzov držav stare celine, na drugi strani pa se osredotoča na vlogo žensk v teh družbah, ki so razcepljene med željo po ohranjanju tradicije in neizbežnostjo napredka. Ideja po ohranjanju obstoječega (blago)stanja za sabo namreč povleče številne posledice, ki so pogosto v nasprotju z izborjenimi pravicami različnih družbenih skupin. Dela Tine Dobrajc se zato pogosto napajajo na izbranih fragmentih vsakdanjika, vendar v svoji popačenosti, absurdnosti in ironičnosti postajajo mračni pričevalci nekaterih najbolj ključnih družbenih pojavov danega trenutka.
(Miha Colner)

Dušan Tršar
Retrospektiva

Novi razstavni prostori, 31. 3. – 20. 8. 2017

Dušan Tršar (1937) je dolgoletni spremljevalec, sodelavec, soustvarjalec in obenem tudi velik prijatelj Galerije Božidar Jakac in častni občan mesta Kostanjevica na Krki. Vezi je tkal skozi Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva (kot umetnik in kasneje tudi funkcionar), skozi samostojne razstave (z razstavo v novih prostorih Galerije Božidar Jakac je kot prvi umetnik zaključil niz razstav v vseh razstaviščih naše galerije) in tudi z umestitvijo javnih plastik v mestu – v krožišče in pred Lamutov likovni salon. Retrospektivno razstavo smo pripravili v čast umetnikovemu življenjskemu jubileju – 80 letnici rojstva. Na razstavi so predstavljena najpomembnejša dela iz opusa, ki nastaja že več kot šestdeset let. Več kot 100 kiparskih del dopolnjujejo dela iz umetnikovega risarskega opusa, ki so skupaj postavljena na ogled v dveh nadstropjih nedavno obnovljenega zahodnega krila galerije.

Razstavo smo pripravili v sodelovanju z Galerijo Murska Sobota in Društvom likovnih umetnikov Ljubljana - DLUL.

BAUNET
Černigoj / Teater in dela iz Zbirke Marie-Luise Betlheim

Novi razstavni prostori, 24. 09. 2016 – 02. 01. 2017

Skozi zgodovino pedagoških procesov težko najdemo projekt, ki bi v praksi kompleksneje zaobjel edukativne smernice, narejene po meri človeka, kot je to bilo v primeru Bauhausa. V samo štirinajstih letih delovanja je Bauhaus postal bistveno več kot šola, postal je humanistični model za prihodnost, ki se kljub temu, da bo kmalu minilo 100 let od ustanovitve še zdaleč ni izčrpal, njenega utemeljitelja Walterja Gropiusa pa tako mnogi prištevajo med utemeljitelje modernistične arhitekture. Ker avtorji Bauhausa sodijo v časovni okvir slovenskih avtorjev, začetnikov slovenskega ekspresionizma, katerih zbirke hrani Galerija Božidar Jakac, smo bili veseli možnosti, da v našem razstavišču združimo razstavi Černigoj / Teater, Loškega muzeja iz Škofje Loke ter dela iz Zbirke Marie-Luise Betlheim, ki so bila del velike razstave Bauhaus v sklopu projekta Bauhaus - Mreženje idej in prakse (BauNet), v organizaciji Muzeja za sodobno umetnost v Zagrebu in tako slovenskega umetnika Avgusta Černigoja (1898, Trst – 1985, Sežana) postavimo v kontekst z aktivnimi akterji Bauhausa v obdobju, ko je s to slovito šolo imel intenzivne stike tudi sam.

Zbirka Marie-Luise Betlheim vsebuje več kot sedemdeset umetniških del, nastalih pretežno v obdobju med 1921. in 1924. letom. Med njimi so dela znamenitih profesorjev in študentov Bauhausa: Paula Kleeja, Karla Petra Röhla, Franza Frahm-Hesslerja, Kurta Schwerdtfegerja, Lou Scheper, Hinnerka Scheperja, Farkasa Molnárja, Henrika Stefána, Sandora Bortnyika in drugih. Obenem zbirka vsebuje tudi dragocen dokumentarni material iz weimarskega obdobja Bauhausa o profesorjih in študentih kot so fotografije, zloženke, razna pisma in publikacije, kot tudi osebno korespondenco Marie-Luise s prijatelji v Weimarju v tridesetih letih.

Mednarodni projekt BauNet je nastal v sodelovanju štirih partnerjev: Muzeja suvremene umjetnosti Zagreb (kot nosilca projekta), Universalmuseum Joanneum iz Graza, Akademije likovnih umjetnosti Sarajevo in Loškega muzeja Škofja Loka. Cilj projekta je bil temeljito raziskati in predstaviti aktivnosti in medsebojne povezave med umetniki jugovzhodne Evrope, ki so se šolali na priznani mednarodni šoli za arhitekturo, oblikovanje in vizualno umetnost – Bauhaus in njihov vpliv na umetniške prakse v petdesetih letih 20. stoletja v jugovzhodni Evropi ter zapuščino avantgardnih gibanj. Projekt je realiziran ob podpori programa Evropske unije Kultura 2007– 2013.

Ana Pečar
Jasno in večglasno

nekdanja samostanska cerkev, 08.07.2016 - 29.08.2016

Delo Ane Pečar sledi skritim plastem vednosti, ki so jo ljudje uobličili v tesnem sožitju z naravo, in izginja s tistimi, ki so jo živeli. Drobci, ohranjeni v zapisih pričevanj, so tisto, kar preživi entropijo sedanje, v optični komunikacijski kanal naravnane zaznave in posledične spoznave. Sintropična interpretacija stvarnosti nas uči, da je entropija slej ko prej atribut človeka, morebiti element samopašno razumljene svobodne volje, ki zunaj sebe uzira tendenco kaosa, degeneracijo, zlo in počasi trojico slednjega, zopet s pomočjo zrcala narave, izredno obotavljivo prepoznava kot lastnost človeka. Inspiracija aktualnega korpusa video del in fotografij sega v avtoričino preučevanje besednih in slikovnih gradiv Pavla Medveščka, v njegov zbir pričevanj Staroverstva posoških Slovencev. Izbrane lokacije snemanj sledijo krajem v pripovedih.
Tokratni prostor umetničinega vizualnega ambienta je kostanjeviška samostanska cerkev Studenec svete Marije. V vodnatem okolju reke Krke poimenovanje cerkve samostana odzvanja danosti kraja. Studenec kot atribut Marije je tisti, ki se, napajajoč se v starejših slojih kulture, povezanih predvsem s seksualnostjo in plodnostjo, osredišča okrog razpoložljive, osvežujoče, žive vode, nujne za življenje in blagostanje. Avtorica je, namerno ali ne, ustvarila atmosfero, ki drami silnice kraja. Nekdanje bogoslužno poslopje, zdaj namenjeno umetnosti, je izzvala z migotanjem vodnatega, sugestivno zlatega sija znotraj prostora.

Iz spremne besede Petre Kapš

Foto: Tomaž Grdin

Valentin Oman
Retrospektiva

novi razstavni prostori, 06.05.2016 - 28.08.2016

Valentin Oman (1935, Šteben pri Beljaku) je izjemno priznan in ugleden avstrijski umetnik, ki pogosto razstavlja tudi zunaj avstrijskih državnih meja, najpogosteje seveda prek trojno začrtane meje, ki je v neposredni bližini njegovega koroškega ateljeja v Bekštanju, v sosednji Italiji in Sloveniji. Razstave v Sloveniji imajo za umetnika še dodaten čustven in simbolni naboj, tu je imel precej izjemnih predstavitev in je slovenski publiki poznan avtor. Tokratna retrospektivna razstava je povezala za umetnika tri poglavitne postaje: avstrijsko Koroško (Muzej moderne umetnosti Koroške, Celovec), Dunaj (razstavišče Künstlerhaus) in Slovenijo.
V obsežnem retrospektivnem pregledu opusa, v katerem ni manjkalo niti državljanske angažiranosti, in se kronološko pne od 60-ih let prejšnjega stoletja pa do del, ki so nastajala še med razstavo na Dunaju in so v Kostanjevici prvič namenjena obiskovalcem.
Umetniško ustvarjanje Valentina Omana je vpeto v polje abstraktne figuralike in je izrazito ontološko. Vseskozi prehaja polje materialnega ter vstopa v polje duhovnega. Čas in prostor (tudi državne meje) sta v njegovih delih prežeta z minljivostjo in takšna je videti tudi Omanova figuralika na slikah. Ena od avtoric besedila v obsežnem katalogu, umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar, je Omanovo delo označila z besedami: »Slika-relief ali relief-slika, grafični odtis ali matrica, slika ali skulptura; vse se prepleta in prehaja iz enega medija v drugega, dokler se ne poveže v Omanovo specialnost: dialog s prostori. Ni pomembno ali gre za notranjost ali zunanjost lupine, za sakralni ali profani prostor. Artefakti zaobjamejo prostor, zrcalijo navzven ali navznoter, postanejo koža arhitekture, ki povezuje notranjost in zunanjost; so kot okna, skozi katera lahko gledamo noter ali ven«.

Mirko Zrinšćak
Skulpture

nekdanja samostanska cerkev, 10.04.2015 - 02.11.2015

Mirko Zrinšćak (1953, Volosko, Hrvaška) je v dialog s prostorom nekdanje samostanske cerkve umestil devet monumentalnih lesenih skulptur, izrazitih vertikal subtilnih učinkov, ki v pravilni osvetlitvi navidezno lebdijo v prostoru. Vsebinsko gre za nadaljevanje raziskovanja kiparske forme, ki ga je avtor začel leta 2008 z ambientalno postavitvijo razstave Oblike prostora v Umetniškem paviljonu v Zagrebu. Umetnik tudi v kostanjeviški nekdanji samostanski cerkvi vztraja v iskanju idealne forme, ki je po njegovih besedah sublimacija vseh form njegovega osebnega arhipelaga. Iskanje moramo razumeti kot avtorjevo intimno meditacijo in iskanje, kar pri njem ni metoda, temveč neposredno izhaja iz njegovega kiparstvu posvečenega načina življenja. Ravno zato tudi Zrinšćakove skulpture dojemamo v polju vzvišenega kot na izkušnji temelječo umetniško izjavo. Za vsakršen uvid je pri gledalcu potrebna poglobljena pozornost, nekakšno haptično stanje, ko vznikne instinktivna želja po taktilnosti, ko v tišini prisluhnemo vibracijam, ki jih na koncu začutimo nekje v trebuhu, ko od daleč nazaj slišimo tukaj zdaj.

Milan Erič in Zvonko Čoh
Koprnenje po svetlobi

nekdanja samostanska cerkev, 23.05.2014 - 05.10.2014

Milan Erič in Zvonko Čoh sta nam poznana predvsem kot izvrstna risarja. Kostanjeviška razstava z naslovom Koprnenje po svetlobi v njunem delu izzove premik od risarskih instalacij, ki so z nenavadnimi, duhovitimi, tudi improviziranimi kombinacijami risb nastajale v dialogu z razstavišči k instalaciji v prostoru. Kostanjeviška instalacija je celostno zasnovan ambient, ki se navdihuje pri arhitekturni in simbolni logiki prostora, hkrati pa jo z umetniško intervencijo sprevrača in prevaja v drugačno doživljajsko območje. V prostoru samostanske bazilike sta umetnika ustvarila alternativno »arhitekturno« situacijo, tako da sta s stropa in sten, kot da bi risala po zraku, izobesila in prepletla transparentne bele trakove. Sestavljeni v mrežo ti zapolnijo in razgibajo običajno izpraznjen cerkveni prostor. Na eni strani njihova struktura sledi ritmu arhitekturnih elementov, šilastih lokov, snopastih stebrov in obokov, hkrati pa ohrani samosvojo igro oblik.

Foto: Tomaž Grdin

Marjan Gumilar
Izostritev / Focusing

nekdanja samostanska cerkev, 18.05.2013 - 27.10.2013

Kaj nam pokaže in pove razstava Marjana Gumilarja v kostanjeviški cerkvi?

Križev pot slike. Proces, kako gre slika skozi faze trpljenja, rezanja in mučenja, da bi šele skozi skrajno redukcijo, na robu abstrakcije, dosegla sublimnost, ki se lahko kosa s časom, spleza na oltar in seže čez.

Da bi reduciral sliko na njene temeljne sestavine, jo Gumilar ne rabi ne rezati ne multiplicirati, ampak njen križev pot pokaže v njej sami. Nato pa proces, ki ga je mogoče zaznati že znotraj posamezne slike, še povnanji v prostor in razpre na posamezne sekvence.  V trenutku, ko postaviš skupaj (več kot) dve sliki, ko iniciraš (vsaj) dva reza, se ne odpre le vprašanje prostorskega sosedja (levo, desno) in časovnega sosledja (prej, potem), temveč se zgodi predvsem in najprej vprašanja onstrana: fizika se izdolbe z metafiziko, svet zmore v sebi najti rez do svetega.

Na praznem oltarju kostanjeviške samostanske cerkve je slikarstvo Marjana Gumilarja reducirano na svoje temeljne sestavine: črna, bela, poteza, ploskev, svetloba, odblesk – in naš pogled. Cerkev je tu postavljena na glavo, saj na najbolj sveto mesto svojega obreda ne postavlja boga-umetnika, ampak vernika-gledalca.

Foto Damjan Švarc

Tomislav Buntak
Potovanje junaštva

nekdanja samostanska cerkev, 25.05.2012-04.03.2013

Tomislav Buntak (1971, Zagreb, Hrvaška), akademski slikar in docent na Katedri za slikanje in risanje Akademije likovnih umetnosti v Zagrebu, je svoj status enega najnenavadnejših umetnikov in predstavnikov skoraj pozabljenih žanrov fantastičnega realizma in simbolizma pridobil zahvaljujoč popolni posvečenosti tradicionalnim likovnim disciplinam, figuraciji in eksotičnim temam. Cikel monumentalnih risb Potovanje junaštva, v katerem je v fluorescenčnih barvah neortodoksno interpretiral biblične teme v barokizirani romanski arhitekturi desakralizirane nekdanje cerkve, je veličasten primer njegove transgeneracijske, transkulturološke in transreligijske ustvarjalnosti.

Uroš Abram
Telo. Made in me

nekdanja samostanska cerkev, 30.9.2011 - 18.3.2012

Z razstavo Telo. Made in Me umetnik “ironizira industrijsko proizvodnjo predmetov masovne potrošnje, označenih z znamko porekla. Poudarja enkratnost in neponovljivost podobe, katere stvarjenje je Uroš Abram poosebil do skrajne možne mere, a se je hkrati izognil avri umetniškosti, mitizacije ustvarjalnosti: podoba telesa je tudi v mojem telesu samo produkt optike v kombinaciji s kemijo. To je dosegel s posebne vrste camere obscure. Črno skrinjico je napravil v svojih ustih in svoje telo dobesedno spremenil v fotografski aparat, ki ga poimenujmo camera oralis. Sledovi slučajnosti, ki jih pušča postopek na koščku fotografskega filma, postanejo pomembne sestavine likovne podobe.” je zapisal dr. Andrej Smrekar, ki je avtorja in njegovo delo predstavil tudi na odprtju.

Zmago Lenárdič
Second Life

nekdanja samostanska cerkev, 20.05.-28.08.2011

Zmago Lenárdič (1959, Ljubljana), akademski slikar, profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, se predstavlja s specifično zasnovano razstavo v nekdanji samostanski cerkvi, ki jo je naslovil Second Life. Razstavo je naslovil po likovnemu delu, ki hkrati predstavlja izhodišče sporočila razstave, vezano na fiktivnost virtualne realnosti, katero ponuja internet. Lenárdič je svoj projekt izpeljal v specifični avtorsko prepoznavni likovni govorici, ki je vezana na tradicijo modernizma. Zato na razstavi zaznavamo njegova nadaljnja raziskovanja v smeri pojavnosti slike kot objekta in percepcije slikovnega polja – temi, ki ga med drugimi od nekdaj esencialno okupirata. Razstavo je zasnoval tako, da je monokromnost izpraznjene zgodnjegotske cerkve prežel z barvitostjo slikarskih del in barvnimi svetlobnimi viri, da dobimo vtis prisotnosti vitrajev, ki so nekoč značilno opredeljevale srednjeveške sakralne stavbe.

Mirko Bratuša
Hipokriti

Nekdanja samostanska cerkev, 17.09.2010 - 12.12.2010

Mirko Bratuša je za razstavišče v nekdanji samostanski cerkvi pripravil razstavo kipov, imenovanih Hipokriti. Ustvarjalcu, občutljivemu za najdrobnejše odtenke prostorov, za katere pripravlja razstave, je seveda prav zgodovinsko vpisana energija tega prostora narekovala izbor tematike. Toda kot je za njegov delo nasploh značilno, se tudi tokrat ni uklonil običajnemu, večinskemu pojmovanju danega, nekdaj sakralnega prostora, ampak je intuitivno začutil tudi njegove številne druge funkcije in jih s svojo neizčrpno domišljijo vtisnil svojim kipom.

Bojan Gorenec
Razni vhodi (druga linija)

nekdanja samostanska cerkev, 7.5.2010 - 22.8.2010

S specifično postavitvijo se predstavlja slikar, katerega delovanje je bilo od vsega začetka utemeljeno na refleksiji in obravnavanju medija, njegovih izraznih možnosti, medijskih specifik in vprašanju reprezentacije oziroma vzniku podobe, kot je v katalogu razstave zapisal dr. Tomislav Vignjević.
Bojan Gorenec je leta 1979 diplomiral na grafičnem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Marjanu Pogačniku in prof. Jožetu Brumnu. V letih po zaključenem študiju je izmenoma delal na slikarskem in grafičnem področju, od leta 1985 dalje pa izključno na slikarskem.

Petar Barišić
Barišićevo nihalo

Nekdanja samostanska cerkev, 18.09.2009 - 29.11.2009

“Miselnost in umetnost srednjega veka sta bili vselej diskretno prisotni v Barišićevih delih. V zgodnejših kiparskih stvaritvah je prikazal romansko umetnost, da bi se danes, po skoraj dveh desetletjih ukvarjanja z zmanjševanjem oblik in problematiziranjem geometrijskih oblik, znova znašel v srednjeveškem prostoru…” je v katalogu avtorske postavitve v nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac, zapisal Mladen Lučić, ki je umetnika in njegov projekt predstavil tudi na odprtju.

Mojca Zlokarnik
Žarenje

Nekdanja samostanska cerkev, 05.06. 2009 - 23.08. 2009

Dr. Jure Mikuž je v katalogu razstave zapisal: “Ko Zlokarnikova razstavlja slike, polne prvobitne barvitosti, so to prispevki umetnice, ki intenzivno doživlja današnji čas in o njem poglobljeno premišljuje, hkrati pa čustveno opazuje in dojema zgodovino. Tako spoznava, da je vsaka barva samozavestna osebnost z izredno bogato in spremenljivo fizično, duhovno in simbolno preteklostjo.”
V otvoritvenem programu je nastopila operna pevka Zdenka Gorenc on spremljavi pianistke Nataše Valant.

Robert Šimrak
Wireframe

nekdanja samostanska cerkev, 19.09.2008 - 30.10.2008

Šimrak je v prostor gotske arhitekture postavil devet svetlečih objekov, kot uvod pa je v prezbiterij obesil 10 metrov dolg digitalno printan transparent. Vseh deset objektov je poimenoval Kiberstroj, s podnaslovom Corps sans organe (telo brez organov). Razstavi lahko pripišemo izjemno subtilnost in aktualnost v sodobnem času. Mnogi teoretiki družbe namreč naš čas interpretirajo kot prehod iz industrijske v informacijsko družbo. Če je 20. stoletje poganjal pospešen industrijski razvoj, je naš čas prav gotovo čas informacij.

Sandi Červek

Nekdanja samostanska cerkev, 23.05.2008 - 17.08.2008

V prostoru nekdanje samostanske cerkve je Červek ustvaril “skrbno premišljeno postavitev, v kateri so se prekrili sakralnost prostora in sakralnost njegovih črnih slik” je v katalogu zapisal direktor Galerije Murska Sobota, ki je avtorja in njegovo delo predstavil tudi na odprtju.

Roman Makše
Slišati / Arhiskulptostrukcije

Nekdanja samostanska cerkev, 20.09.2007 - 17.03.2008

Znotraj nekdanje samostanske cerkve Makšetove modularne enote, kot zapiše likovni kritik Marko Košan v katalogu razstave “vzbujajo asociacijo kvazi-utilitarnih arhitekturnih “brez-prostorov”: avtobusnega postajališča, telefonske celice, montažne pergole, letno-zimskega vrta - konstruiranih prehodnih prostorov, ki poudarjeno izražajo razdvojenost med zunaj in znotraj ... so kot materializirana duhovna bivališča prebivalcev jutrišnjega sveta, ...”

Jože Slak
Okostja

Nekdanja samostanska cerkev, 25.05.2007 - 26.08.2007

Specifična postavitev del avtorja, o kateri je kustodinja Brabara Rupel v katalogu zapisala: “S principom in celovitostjo prostorske zasnove ter reliefno in barvno izraznostjo, ki vnese v skonstruirani ambient svojstven utrip, je dosegel posebno vzdušje z navdihom kulture daljnjega vzhoda in nenazadnje vtis z energijo prepojenega posvečenega prostora.”
V otvoritvenem programu so sodelovali člani glasbene skupine SEATA, Aleš Gasparič/ flavta in piščali, Lado Jakša/ pihala in klaviature, Boštjan Perovšek/ računalnik in zvočna okolja, Jože Slak/ tolkala in Miloš Bašin/ tolkala in tradicionalna glasbila.

Uršula Berlot
Prehodnost

Nekdanja samostanska cerkev, 06.10. 2006 - april 2007

Avtorska postavitev, s katero Uršula Berlot med drugim proučuje obnašanje, odzivanje in zaznavanje gledalcev v prostoru ter vzpodbuja asociativne igre s pomočjo organskih oblik, ki jih proizvajajo svetlobni odsevi skozi kompozicije na transparentnih nosilcih. Besedili v katalogu razstave sta prispevali kusodinja Barbara Rupel in Nataša Petrešin.

Več avtorjev
ne-povsem/ne-pravo: zgodovine, telesa in koncepti v sodobni fotografiji

Nekdanja samostanska cerkev, 15.09. 2006 - 16.09. 2006

Razstava v okviru projekta SPOT 2006, ki so ga v sodelovanju organizirale Hiša fotografije - Slovenija, Javni sklad za kulturne dejavnosti Republike Slovenije in Galerija Božidar Jakac. Kuratorica razstave je bila Marina Gržinić, producent arzstave pa Hiša fotografije.
Na razstavi so se predstavili Tomaž Gregorič, IRWIN, Jane Štravs in Aleksandra Vajd&Hynek Alt.
Op.: Razstava je bila postavljena v vzhodnem traktu prvega nadstropja Galerije Božidar Jakac.

Silvan Omerzu
Solze

Nekdanja samostanska cerkev, 26.05.2006 - 03.09.2006

Specifična postavitev za nekdanjo samostansko cerkev umetnika, ki “združuje vse mogoče scenske, likovne in teaterske elemente, ki v sinesteziji, soobčutju vplivajo na naše čute” kot je zapisal dr. Jure Mikuž v katalogu razstave.

Tanja Špenko
Nove razsežnosti

Nekdanja samostanska cerkev, 16.09. 2005 - 30.04. 2006

Razstava slikarskih objektov, za katere je dr. Jure Mikuž v katalogu razstave zapisal da “komunicirajo vsaka zase, še bolj prepričljivo pa je, če so zbrane v nizih, v kakršnih so razporejene v galerijskem prostoru kostanjeviške cerkve”.

Nataša Prosenc
Križišče

Nekdanja samostanska cerkev, 17.06. 2005- 28.08. 2005

Video instalacija v nekadanji samostanski cerkvi, s katero, sledeč zapisu Holly Willis v katalogu razstave, “Prosenčeva obravnava nadčutne teme, ki segajo veliko dlje od trenutka obstoja njenih umetnin”.

Tugo Šušnik

Nekdanja samostanska cerkev, 24.09. 2004 - 27.03.2005

Slikarska postavitev za nekdanjo samostansko cerkev, ki jo je avtor posvetil dr. Tomažu Brejcu. Avtorja in njegovo delo je v katalogu predstavil dr. Tomislav Vignjević.

Jože Marinč
Stopinje

Nekdanja samostanska cerkev, 02.07. 2004- 05.09. 2004

Projekt, s katerem je umetnik predstavil svoja zadnja dela, ustvarjena za prostor nekdanje samostanske cerkve. Andrej Smrekar je v katalogu med drugim zapisal: “V zasnovi se je Marinč podredil izvirni funkciji prostora, še več, oprl se je na srednjeveško eshatološko organizacijo prostora.” Na delih prevladuje modro-vijolični del barvnega kroga, ki daje delom poduhovljen videz.
Razstavo je na odprtju predstavil dr. Andrej Smrekar.
Program odprtja so sooblikovali All Capone Štrajh Trio.

Jiri Kočica, Žiga Okorn
Naslovljeno na svobodo drugega

Nekdanja samostanska cerkev, 07.05. 2004 - 27.06.2004

Angažirana specifična postavitev umetnikov, ki že od študijskih let in diplome izvedene v obliki javne slikarsko-kiparske akcije v tivolskem parku pogosto nastopata skupaj, v nekdanji samostanski cerkvi in pred vstopom v dvorišče Galerije Božidar Jakac. Avtorja in njuno postavitev je predstavil umetnostni zgodovinar Vojko Urbančič. Ob razstavi sta avtorja izvajala tudi Dejavnice, prva je potekala na dan odprtja , naslednje pa 7., 8., 9., 14. 15. in 16. maja.

Oto Rimele
Iluminacije

Nekdanja samostanska cerkev, 05.09.2003 - 30.03.2004

Domišljena razstava avtorjevih slik ali “lovilcev svetlobe” kot jih je poimenovala Meta Gaberšek Prosenc v katalogu in na odprtju razstave. Direktorica Umetnostne galerije Maribor je razstavo tudi odprla. Program odprtja je sooblikovala čelistka Karmen Pečar.

Edo Murtić

Nekdanja samostanska cerkev, 04.05.2003 - 07.07.2003

Razstava del hrvaškega slikarja, ki so nastala v letih 2000 - 2002, nekatera med njimi tudi z mislijo na prostor nekdanje samostanske cerkve Galerije Božidar Jakac. Besedili za katalog razstave sta prispevala dr. Zoran Kržišnik in Katja Ceglar.
Ob prisotnosti predsednika Republike Hrvaške, Stipe Mesića, predsednika vlade Republike Hrvaške Ivice Račana sta imela slavnostna nagovora ministrica za kulturo Republike Slovenije Andreja Rihter in minister za kulturo Republike Hrvaške dr. Antun Vujić.
Program odprtja razstave so sooblikovali Igor Lunder with Reeds ter Tamara Obrovac in Ante Gelo.

Emerik Bernard
Sovpadanja

Nekdanja samostanska cerkev, 30.07.2002 - 30.10.2002

Avtorska postavitev v nekdanji samostanski cerkvi. Razstavo je predstavil dr. Andrej Medved.

Jakov Brdar
Kobalt modra, zelena, oker

Nekdanja samostanska cerkev, 21.09.2001 - 31.03.2002

Specifična postavitev v nekdanji samostanski cerkvi in dvorišču Galerije Božidar Jakac. Besedila za katalog so prispevali Andrej Medved, Miklavž Komelj, Vesna Velkovrh Bukilica in Bryan Lauch. Andrej Medved je avtorja in njegov projekt predstavil na odprtju.

Jožef Muhovič
O minljivosti

Nekdanja samostanska cerkev, 25.05.2001 - 26.08.2001

Razstava slik, skulpur in risb. Besedilo za katalog je prispeval filozof Gorazd Kocjančič, Galerija Božidar Jakac pa je h katalogu izdala še vložni separat s spremnim besedilom Igorja Zidića. Otvoritveni program je izvedel violinist Drago Arko.

Dušan Tršar

Nekdanja samostanska cerkev, 22.09.2000 - 03.04.2001

Razstava kiparskih del, za katere je dr. Nadja Zgodnik v katalogu razstave zapisala, da se z njimi “... uveljavljajo drobne, obrobne teme; oblike kipa spominjajo na rastlinski, živalski svet, ...”. V programu otvoritve je sodeloval Ljubljanski oktet pod vodstvom Igorja Švare.

Žarko Vrezec
Relikvije, slike 1999 / 2000

Nekdanja samostanska cerkev, 07.07.2000 - 04.09.2000

Vrezec je v prostoru nekdanje samostanske cerkve razstavil nova dela, nstala v zadnjih dveh letih. Dr. Nadja Zgonik jih je v besedilu kataloga označila “nova mala umetniška dela so logično nadaljevanje Vrežčevega raziskovamnja malih kompozitnih celot, ...”.

Vatroslav Kuliš
serije 50.5 / 65 / 148

Nekdanja samostanska cerkev, 04.05.2000 - 12.06.2000

S svoje specifično postavitvijo slikarskih del je Vatroslav Kuliš “upošteval dani razstavni prostor kot dinamični prostor pomena, a tudi kot možnost za izrazito sproščeno formalno igro barvnih tekstur”, je med drugim zapisal Marko Košan v katalogu razstave. Razstavo je v navzočnosti ministra za kulturo Republike Slovenije Jožefa Školča, odprl minister za kulturo Republike Hrvaške, dr. Antun Vujić. V spremnem programu je sodloval Zagrebški kvartet.
Razstava je bila pripravljena v sodelovanju z Galerijo Klovićevi dvori iz Zagreba.

Mirsad Begić
Ohraniti sanje

Nekdanja samostanska cerkev, 08.10.1999 - 26.03.2000

Specifična postavitev za nekdanjo samostansko cerkev, s katero je Begić nadaljeval niz tovrstnih “intervencij” v tem prostoru. Plod njegovega dela je bila “Celota, ki je pretanjeno ujeta - vpeta - v prostorsko postavitev, z mnogimi, tudi drugačnimi detajli, tudi z realno povezavo z reliefi na zidovih; ujeta v zgovorno, a brezčasno pajčevino rdečega prahu v cerkvenem podu.”, kot je zapisal Andrej Medved v katalogu razstave.
Razstavo je odprl minister za kulturo Republike Slovenije, Jožef Školč.

• katalog

Ivo Prančič
Brez naslova

Nekdanja samostanska cerkev, 02.07.1999 - 31.08.1999

Specifična postavitev za nekdanjo samostansko cerkev akademskega slikarja, ki je diplomiral pri prof. Gustavu Gnamušu na Akademiji za likovno umetnost ter nato pri njem končal tudi slikarsko specialko. Prančičevo delo je predstavil direktor Narodne galerije, dr. Andrej Smrekar, čigar besedilo je objavljeno tudi v katalogu razstave. Kulturni program z deli Vivaldija, Iberta in Paganinija sta izvedla violinist Volodja Balžalorsky in kitarist Igor Saje.

Bogdan Borčić
Iz ateljeja

Nekdanja samostanska cerkev, 07.05.1999 - 20.06.1999

Razstava najnovejše slikarske serije, ki po mnenju pisca teksta v katalogu, dr. Jureta Mikuža, “sintetizira življenjske izkušnje in jih sporoča skozi veliko temo o prostoru, v katerem je preživel največji del svojega življenja”.
S priložnostnim programom je nastopila harfistka Mojca Zlobko.

• katalog

Več avtorjev
5. bienale slovenske grafike: ameriška grafika

Nekdanja samostanska cerkev, 01.10.1998 - 30.11.1998

Spremljevalna razstava ameriških grafikov z naslovom Turning the Century v okviru programa 5. bienala slovenske grafike Otočec/ Novo mesto.

Razstava je bila postavljena v prostorih vzhodnega trakta prvega nadstropja, kjer je sicer stalna zbirka del Zorana Didka.

Lujo Vodopivec

Nekdanja samostanska cerkev, 25.09.1998 - 02.11.1998

Kiparska razstava avtorja, katerega delo je na odprtju predstavil Marko Košan. Glasbeni program sta izvedla saksofonista Aleš Suša in Lovro Ravbar.

• katalog

Zdenko Huzjan
Vita Peracta

Nekdanja samostanska cerkev, 08.05.1998 - 31.08.1998

Razstava del iz cilka Vita Peracta, ki, kot je zapisala kustodinja Katja Ceglar, temelji na Huzjanovem soočanju s filozofijo personalizma. Za katalog sta besedili prispevala Katja Ceglar in Marko Košan.

Barbara Jaki Mozetič
Vtis obilja: štukatura 17. stoletja v Sloveniji

Nekdanja samostanska cerkev, 27.03.1998

Gostujoča razstava Narodne galerije. Večer je obogatil koncert harfistke Mojce Zlobko.

Matjaž Počivavšek

Nekdanja samostanska cerkev, 12.09.1997 - 12.10.1997

Razstava skulptur akademskega kiparja, ki ga je v katalogu in na odprtju predstavil direktor Narodne galerije, dr. Andrej Smrekar. S spremnim programom je sodeloval pihalni trio Slowind.

• katalog

Branko Suhy
Iz cikla Španska palma 1994-1997: slike, risbe in grafike

Nekdanja samostanska cerkev, 12.06.1997 - 24.08.1997

Skupen projekt z Obalnimi galerijami Piran, kjer je bilo odprtje dela razstave 13.6. (razstava je bila v štirih razstaviščih: nekdanja samostanska cerkev Galerije Božidar Jakac, Lamutov likovni salon Galerije Božidar Jakac, Mestna galerija Piran in galerija Meduza v Kopru). Avtorja so predstavili Bojan Božič, direktor Galerije Božidar Jakac, Andrej Medved, umetniški vodja Obalnih galerij Piran in prof. dr. Konrad Oberhuber, direktor Albertine Dunaj. V programu je sodelovala violinistka Victoria Marino z Dunaja.

Zlatan Vrkljan

Nekdanja samostanska cerkev, 04.10.1996

Razstava novejših slik s krajinsko motiviko hrvaškega slikarja, ki ga je v katalogu razstave in na odprtju predstavil direktor Muzeja za umjetnost i obrt iz Zagreba, Vladimir Maleković.
Kulturni program je izvedel celjski oktet Studenček

• katalog

Andraž Šalamun

Nekdanja samostanska cerkev, 06.09.1996

Razstava “najnovejših” krajin, ki jih je kustos razstave in avtor besedila, ki je objavljeno v katalogu, Andrej Medved, označil kot “likovne ekrane, kjer je na delu kreativnost v iskanju novega, že davno izgubljenega modernega pejsaža”. Razstava je plod sodelovanja med Galerijo Božidar Jakac in Obalnimi galerijami Piran. Na odprtju je slikarja predstavil Andrej Medved. Kulturni program je izvedla harfistka Mojca Zlobko.

• katalog

Dragica Čadež

Nekdanja samostanska cerkev, 21.06.1996

Pregledna razstava del umetnice, ki jo je v katalogu in na odprtju razstave predstavil dr. Lev Menaše. Kulturni program so izvedli člani Dolenjskega kvinteta trobil.

Stane Jarm

Nekdanja samostanska cerkev, 29.09.1995

Razstava lesenih kiparskih del umetnika, ki ga je dr. ivan Sedeja v uvodnem besedilu v katalogu razstave in ob predstavitvi na odprtju razsatve, označil kot “ustvarjalca, ki živi in dela na dvojem robu: v kontemplativni (samo)izolaciji in v nepretrganem, ponavadi bridko naglašenem dialogu z družbenim okoljem.”
Kulturni program so izvedli člani Ljubljanskega kvatreta saksofonov: Primož Flajšman, Betka Kotnik, Jure Cizej in Aleš Suša.

Jona Gal Planinc

Nekdanja samostanska cerkev, 30.06.1995 - 31.08.1995

Razstava del mladega avtorja, ki ga je v priložnostni zloženki in na odprtju predstavil dr. milček Komelj. Ta je razstavo tudi odprl.

• katalog

Rihard Jakopič
To sem jaz, umetnik ...

Nekdanja samostanska cerkev, 24.06.1994

Muzejska in galerijska razstava del Riharda Jakopiča, katere avtorji so Dragica Zadnik Trobec, Janez Kos in Andrej Smrekar. Postavitev je delo Dušana Krambergerja. Na odprtju sta muzejski del projekta predstavila Gregor Moder in Dragica Zadnik Trobec, galerijskega pa Andrej Smrekar.

* Razstava je bila postavljena v prostorih vzhodnega trakta (prvo nadstropje), kjer je bila leto za tem ponovno umeščena stalna razstava del Zorana Didka.
Skupno odprtje z razstavo Valentina Omana v nekdanji samostanski cerkvi ob dnevu državnosti.

Valentin Oman
Najnovejša dela

Nekdanja samostanska cerkev, 26.06.1994

Galerija Božidar jakac je razstavo pripravila ob Dnevu državnosti. Odprl jo je direktor Narodne galerije v Ljubljani,  dr. Andrej Smrekar. Kulturni program je izvedel MPZ Brestanica, pod vodstvom dirigenta Janka Avsenaka.

Tone Lapajne
Zemlja na juti 1992-1993

Nekdanja samostanska cerkev, 24.07.1993

Razstava ob umetnikovi 60-letnici. Kulturni program je izvedel zbor Ljubljanski madrigalisti pod vodstvom Matjaža Ščeka.

Janez Boljka

Nekdanja samostanska cerkev, 14.07.1990 - 31.12.1990

Retrospektivan razstava, ki jo je odprl predsednik predsedstva RS, Milan Kučan. O umetniku je spregovoril direktor Mestne galerije Ljubljana, Aleksander Bassin. Kulturni program je izvedel Komorni ansambel v sestavi Sabira Hajdarević (alt), Jurij Reja (tenor), Tone Grčar (trobenta), Tibor Kerkeš (tromba) in Borut Lesjak (sintesajzer) z deloma Darijana Božiča Intrada 90 in Poganska hvalnica, ki sta bili napisani za to priložnost.

• katalog

Polde Oblak
Retrospektivna razstava

Nekdanja samostanska cerkev, 26.06.1987

Razstava umetnika, ki je po študiju na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, živel in študiral v Münchnu. Študijo za katalog razstave je pripravil umetnostni zgodovinar Franc Zalar. Razstavo je odprl dr. Matjaž Kmecl. Kulturni program je s sporedom renesančnih, duhovnih in narodnih pesmi izvedel Slovenski oktet.

France Slana

Nekdanja samostanska cerkev, 24.10.1986 - 30.11.1986

Razstava olj, ki so jo v GBJ pripravili ob 60-letnici akademskega slikarja. O umetniku in njegovem delu je spregovoril umetnostni zgodovinar Janez Mesesnel. Razstavo je odprl predsednik skupščine SRS Miran Potrč. Kulturni program je po odprtju razstave izvedel Akademski pevski zbor “Tone Tomšič”, pod vodstvom dirigenta Jerneja Habjaniča.
Na fotografiji: France Slana in Igor Torkar.

France Gorše
In memoriam France Gorše 1897-1986

Galerija Božidar Jakac, 05.08.1986 - 17.08.1986

Razstava del, ki jih je umetnik daroval Kostanjevici na Krki in njenim ljudem.

Op. Dela so bila razstavljena na arkadnih hodnikih Galerije Božidar Jakac!

Jože Horvat Jaki
Tapiserije

nekdanja samostanska cerkev, 13.06.1986 - 30.09.1986

Razstava tapiserij. Avtorja in njegova dela je predstavil Zoran Kržišnik, razstavo pa je odprl Lado Smrekar.
Ob 20. uri je PAZ Vinko Vodopivec, pod dirigentskim vodstvom Boruta Smrekarja izvedel slavnostni koncert ob 750-letnici ustanovitve in 200-letnici zaprtja cistercijanskega samostana.

• katalog

Razstava tapiserij
Iz zbirke Tovarne Dekorativna Ljubljana

Nekdanja samostanska cerkev, 28.06.1980

Razstava tapiserij in orgelski večeri, ki so potekali od 28.06.1980 do 01.08.1980

• katalog