Vadim Fiškin: Temni časi

Razstava umetnika Vadima Fiškina z naslovom Temni časi predstavlja delo, ki nadaljuje in nadgrajuje njegova umetniška raziskovanja fenomena časa, svetlobe in posredno tudi prostora. Umetnik v interjerju nekdanje samostanske cerkve z minimalnimi vizualnimi in zvočnimi sredstvi vzpostavlja celostno prostorsko intervencijo, kjer osrednja elementa predstavljajo v črno barvo prebarvane stenske ure in njihov neskončno ponavljajoči se zvok.

Umetnik se s tem večpomenskim delom navezuje na sam razstavni prostor, saj v vizualnem smislu vzpostavlja optično interakcijo med sodobnimi elementi in historično arhitekturo, medtem ko zvočna komponenta temelji na tiktakanju stenskih ur, ki v akustičnem prostoru razstavišča ustvarjajo skoraj nadzorovano zvočno kakofonijo. Razstava tako sooča na videz nasprotujoča si pojma nedognanega in vsakdanjega, saj čas in merjenje časa pripadata obema poloma hkrati. Fiškin se razmisleku o človeškem oziroma družbenem odnosu do časa v svoji ustvarjalni praksi na različne načine posveča že vsaj dve desetletji; v delu Hiter dan (2003) je kot rezultat visoke hitrosti potovanja v vesolju na zgolj nekaj minut skrajšal čas enega dneva, v delu Izberi svoj dan (2005) je v avtonomnem prostoru simuliral imaginarno popotovanje po različnih časih in prostorih, v delu Raztegnjeni čas (2016) pa je v mirovanje ujeti urni mehanizem spremenil v metaforično igro pomenov. Delo Temni časi pa občinstvo s svojo vizualno in zvočno pojavnostjo nenehno opominja, da je sleherni del življenja le eden od zvokov v neusmiljenem odštevanju intervalov do konca, pa najsi bo to konec življenja ali konec sveta. Čas pač nikdar ni povsem nevtralen, saj mu družba pripisuje mnoge značilnosti v odvisnosti od aktualnih družbenih danosti. Časi so v prenesenem pomenu lahko ugodni ali težki, srečni ali turobni, zlati ali temni, kar pa nikakor ne spremeni dejstva, da s stališča človeške percepcije čas teče v vselej enakem zaporedju, medtem ko znanost prav to postavlja pod vprašaj. Zvočno-vizualna intervencija Vadima Fiškina tako kljub svoji nemimetičnosti in pomenski ambivalentnosti napeljuje na nekatera temeljna vprašanja sodobnega sveta – merjenje časa in (poskusa) razumevanja njegovega minevanja.

Vadim Fiškin (1965) je sodobni umetnik, ki v svoji praksi raziskuje razmerja med znanostjo, osebnim izkustvom in domišljijo, med metafiziko in pragmatizmom, med umetnim in stvarnim. Njegovo osrednje področje delovanja je znanost in njene študijske metode, medtem ko pogosto uporablja kompleksne tehnološke pripomočke za izvedbo svojih instalacij, skulptur, fotografij in risb, ki jih hkrati zaznamuje njegov specifičen smisel za humor. Svojo umetniško pot je začel v Moskvi, kjer je leta 1986 diplomiral na moskovskem Inštitutu za arhitekturo, od leta 1996 pa živi in deluje v Ljubljani. Njegovo delo je bilo obširno predstavljeno v številnih uglednih mednarodnih muzejih, galerijah in festivalih, med drugim Beneški bienale (1995, 2003, 2005, 2017); Manifesta, Rotterdam; Istanbulski bienale; Casino Luxembourg; Secession, Dunaj; Galerie Nationale du Jeu de Paume, Pariz; Moderna galerija, Ljubljana; Contemporary Art Centre, Moskva; Martin-Grupius-Bau, Berlin; ZKM – Centre for Art and Media, Karlsruhe; MACRO – Museum of Contemporary Art, Rim; Šanghajski bienale.

Kustosa: Miha Colner, Goran Milovanović

Foto: Jaka Babnik