NAPOVEDNIK

Napovednik

Osamljenosti – gostujoča razstava iz Galerije Murska Sobota 30.05.20 ob 10:00

VLJUDNO VABLJENI K OGLEDU RAZSTAVE

Osamljenosti. Izrazi tesnobe v »prekmurski« likovni umetnosti
(izbor iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota)

Razstava bo v GBJ na ogled od 30. maja do 16. avgusta 2020.

Razstavo so v Galerija Murska Sobota lani pripravili v počastitev 100. obletnice priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

S svojimi deli na razstavi sodelujejo Igor Banfi, Dubravko Baumgartner, Nikolaj Beer, Robert Černelč, Sandi Červek, Ladislav Danč, Marjan Gumilar, Štefan Hauko, Zdenko Huzjan, Nataša Kos, Franc Mesarič, Mirko Rajnar in Dušan Šarotar.

Kustos razstave in direktor Galerije Murska Sobota dr. Robert Inhof je ob razstavi zapisal:

»S to razstavo hočemo pokazati, da Prekmurje niti na področju likovne umetnosti ni osamljen brod, ki brezciljno plove po zakotnih močvirjih anonimnosti in lastnega malodušja. Prekmurje prav tako ni območje, kjer bi bilo vse povsem drugače, kot je v preostalem delu Slovenije, neprimerno bolj dolgočasno in zaostalo. Razstavljena dela nam razkrivajo, da likovna umetnost v Prekmurju ni neka – v dobrem niti v slabem – od vsega izolirana umetnost, ki s tisto, ki se je razvijala drugod po Sloveniji, nima nobene zveze. Kakovost slikanja in umetniški izraz, ki je tokrat zajet v naslovu in podnaslovu razstave, nista lokalnega, temveč univerzalnega značaja, saj umetniška dela, ki izražajo osamljenost, tesnobnost in melanholijo, najdemo domala povsod po svetu. To pa ne pomeni, da nekaj, kar nastane v majhnem okolju, a je izraženo kot univerzalno, povsem razvodeni in izgubi lastno identiteto.

Téma razstave je téma osamljenosti, tesnobe in melanholije kot tisti skupni imenovalec, ki se v preseku dobrih petdesetih let izčrpno izrazi pri različnih »prekmurskih« umetnikih. S problematiko in tematizacijo horizonta, praznine in melanholije poskušamo razložiti, kaj ti pojmi pomenijo in kako se kažejo v delih predstavljenih umetnikov, hkrati pa dokazati, da »prekmurska« likovna umetnost ne vsebuje drugačnega izraza, torej takega, kakršnega bi lahko zaznali le tukaj in nikjer drugje. Likovni jezik in rokopis, s katerim se izraža, je izviren in geografsko nezamejen. Ravno zato je univerzalen, saj v njem ni mogoče zaznati nobenih lokalizmov in regionalizmov.

S pričujočo razstavo smo hoteli prikazati dva segmenta. Eden je odlično likovno delovanje v Prekmurju v zadnjih petdesetih letih, drugi pa je naša skrb za premično dediščino, saj so vsa razstavljena in predstavljena dela iz naše stalne zbirke. Razstavo smo tematizirali preko izkušnje horizonta kot robnega izkustva. To izkustvo vsak predstavljeni umetnik interpretira na povsem samosvoj način. To je univerzalno izkustvo, kakor je univerzalen tudi likovni jezik predstavljenih umetnikov.

Izkušnja roba je hkrati skok v sam črni žolč (mélankhole, mélainakhólos), v globoko metafizično brezno, ki je črno, kot je črna slika Sandija Červeka. Vendar pa natanko tako kot Červekova slika ni izključno črno, hkrati je ogledalo svetlobe in sončna ura, ki nam odšteva neki drugi, nelinearni čas, ki ga še tako dovršeni in sofisticirani kronometri ne morejo zaznati. Za Laszla Földényija je v svetu, v katerem je skorajda vse raziskano in izmerjeno in v katerem ni več nobenih »belih lis« neznanega, ravno melanholija varuh teh »belih lis«, je varuh in pogoj ustvarjanja. Človek je hkrati arhaičen in sodoben takrat, ko je postavljen pred praznino, iz katere lahko nekaj nastane. Igor Banfi si prizadeva to praznino zapolniti z religiozno kontemplacijo, Dubravko Baumgartner izničuje horizont, tako da vanj postavlja dele uničenih hiš, ki v tem prostoru delujejo kot paravani in prostorske cezure, Nikolaj Beer ga izpolni z zemljo kot prapodobo Saturna, ki použije vse, na koncu tudi sebe. Robert Černelč naredi okvirje gibajočih se slik, v katerih se podobe počasi talijo in »ploščijo« v ravno črto, Sandi Červek duhovni horizont zapre in iz slike naredi črno ogledalo, ki v prostor gledalca odbija svetlobo in ga gleda s svojim očesom. Ladislav Danč je to praznino zvil v ovinek, ki je samo detajl nekega širšega rondoja, v katerem je človek postavljen v stanje večnega prihajanja na izhodiščno mesto, Marjan Gumilar ga pretvori v kolaž, ki se spremeni v zlitje dejanskega in simboličnega horizonta horizontov, ki od tod spet preidejo v madeže kot mikroskopsko vidne strukture notranjosti telesa. Štefan Hauko je ta prostor izpolnil s svojimi oblaki, močvirjem in podobami utopljencev, ki tavajo nekje vmes, Zdenko Huzjan ga je naselil z močvirjem živega blata, v katerem se pojavijo in nato izginejo njegova tragična bitja. Nataša Kos je tematizirala praznino horizonta s fotografijami televizijskega zaslona in intimizma lastnega doma, Franc Mesarič ga je tematiziral tako, da se njegov odsev sprva ujame v praznih mestnih interierjih, nato pa se dokončno fiksira v podobo mrtvega morja, Mirko Rajnar si je prizadeval prestopiti ta razcep in se zavarovati pred zlim pogledom z naslikanimi perutnicami, odsekano glavo lune in različnimi maskami, Dušan Šarotar pa je to praznino zapolnil s fotografijami fantazmagoričnih oblakov, v katerih se duše prikažejo in se v njih tudi razblinijo.«

——
Uradne otvoritve razstave ne bo. S spoštovanjem veljavnih ukrepov bomo poskrbeli za varnost obiskovalcev. V razstavnih prostorih je še vedno obvezna uporaba lastne maske.