V edinstvenem ambientu nekdanje samostanske cerkve se bodo med 18. in 21. majem 2018 zvrstile tri uprizoritve biografske in filozofske drame KONS:O:VEL, ki je bila premierno uprizorjena 10. aprila 2018 v Novem mestu.
Vljudno vabljeni!
Uprizoritve:
18., 20. in 21. maj 2018, 20:00
Kraj: Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
Cena vstopnic: 8 eur, 5 eur (učenci, dijaki, študentje, upokojenci)
Rezervacija vstopnic: .(JavaScript must be enabled to view this email address), tel.: 051 316 166, 07 391 78 16
Prodaja vstopnic: 1. uro pred pričetkom na blagajni Galerije Božidar Jakac
—-
O predstavi:
Nastopajo: Pavle Ravnohrib, Petra Govc, Barbara Ribnikar, Aleš Valič, Janez Hočevar, Jana Menger, Lana Voljč, Gal Žižek
Režija: Matjaž Berger
Dramaturgija: Kristina Ravnikar / Glasba: Peter Penko / Scenografija: Miran Mohar / Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar / Koreografija: Jana Menger / Scenarij: Nastja Vidmar, Kristina Ravnikar, Matjaž Berger / Lektoriranje: Jože Faganel
/ Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra / Asistenca režije: Kristina Ravnikar / Asistenca scenografije: Luka Savić / Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar / Garderoba: Nataša Recer / Maska: Špela Ema Veble / Asistenca maske: Anita Ferčak
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Studia humanitatis; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana
Avtorji prevodov Kosovela v tuje jezike: David Limon, Marc Alyn, Irina Šukina, Anita Srebnik, Jolka Milič, Josip Osti …
Majhen plašč interpretirajo: Toon Tellegen, Želimir Žilnik, Aleksander Čeferin, Matjaž Smodiš, Martina Ožbot …
Posebna zahvala dr. Aniti Srebnik
Konsi pomenijo sintezo vsega mojega pesniškega prizadevanja. S pojmom kons sem želel označiti nov pojav in mu ob povsem svojski etimologiji dati tudi avtorski pomen. Z njim sem naznačil prehod od destrukcije h konstrukciji, kar je med vsemi avantgardističnimi gibanji dvajsetih let najbolj radikalno izpeljal prav ruski konstruktivizem. Moj prehod prek mostička nihilizma je treba razumeti samo na ta način, enako tudi mojo misel, da naj dobo destrukcije vsakdo preživi le v samem sebi. Pojem in oznako kons sem prevzel iz sovjetskega krajšanja besed, po katerem so se zgledovali tudi nekateri evropski avantgardisti. Med evropskimi konstruktivisti sem edini, ki je uporabil etimološko avtorsko originalno oznako za svoje pesniške konstrueme, ki na eni strani kaže na svojo antiestetsko pozicijo, na drugi pa aludira tudi na moj priimek, ki kot začetna črka ‘K’ večkrat postane likovno inženirski element v mojih konsih. Odkar so bili predstavljeni slovenski javnosti, se jih drži ocena, »da jih je večina vredna bolj kot časovni dokument, kot glosa k raznim aktualnim dogodkom, kakor pa kot polnokrvna, trajno živa umetnina«. Takšna ocena je seveda v popolnem nasprotju z mojim hotenjem.
Konsi so bili od vsega začetka namenjeni tudi gledanju in ne le branju. Res je sicer, da so vsi pisani teksti tudi vidni, pri konsih pa sta vidnost in prostorskost njihov nujni sestavni del, ki dominirata in se jima zato kratko in malo ni mogoče ogniti. Verjetno bi bilo za konse najbolje, če bi jih natisnil z vsemi pikturalnimi, matematičnimi, kemijskimi in drugimi znamenji. Vsega tega sem se zavedal, zato včasih nisem zaupal niti lastnemu rokopisu in ga na nekaterih zanj ključnih mestih po enkrat, dvakrat ali celo večkrat podčrtal, uporabil natančne geometrijske skice, nekatere besede ali verze v primerjavi z ostalim gradivom tudi do trikrat povečal in uporabil celo barvni svinčnik ali črnilo, vseskozi pa bdel nad pomensko razvidnostjo pesmi. Vse zato, ker sem želel, da bi bila poezija kot arhitektura, kjer z gibanjem pesem ni več enolična in oživi.
Zato s svojimi konsi ne bi mogel javno nastopiti, kot so domnevali nekateri, saj sem potreboval ne le aktivne poslušalce, ampak tudi aktivne bralce in gledalce, ki pa jih v primeru, ko bi samo »recitiral« svoje konse, ne bi imel, saj bi jim umanjkala vizualna, gibljiva, prostorska razsežnost moje konstruktivne poezije, ki ne dovoli konvencionalnega literarnega branja z leve proti desni in od zgoraj navzdol. Nasprotno, naravnost sili k t.i. nelinearnemu, prostorskemu branju. »Vse je arhitektura / pesništvo, muzika, / slikarstva ni več«. »Črke rasto v prostor / glasovi so kakor stavbe … Magija prostora. Svetlikanje prostora … svetloba besede /…/«, kar je - kot številne druge moje misli o konstruktivizmu - ostajalo slovenski literarni vedi skoraj 90 let nerazumljivo in zato tudi prezrto. Z uporabo inženirskih skic, geometrijskega materiala, vizualnega poudarjanja in prostorskega ter pomenskega prenašanja teže pesmi, zdaj v spodnji del, zdaj na desno stran pesmi, zdaj v njeno sredino, in ob pogostem potujevanju njenih delov sem v poeziji uveljavljal temeljno, organsko in prostorsko zahtevo literarnega konstruktivizma, ki je pesnika izenačeval z inženirjem, umetnost pa z življenjem, kar sem povedal na več mestih.
Foto: Barbara Čeferin
